Ko človek preseže samega sebe in svoje materialne želje, začne delati dobro. S tem ko dela dobro drugim, ga dela tudi zase, gradi sam sebe in ob tem duhovno raste. Tako vzpostavlja svoje notranje ravnotežje, notranji mir. In to je največ, kar lahko človek doseže. Zaveda se, da je okrog njega veliko slabega, in to slabo ga ne bo več vrglo iz ravnotežja. Ne glede na vse negativnosti, ki mu prihajajo na pot, bo zdaj človek ohranjal svoj mir in naprej delal dobro.
Slabi ljudje pa notranjega miru nikoli ne najdejo. Vedno jih nekaj žene, vedno hočejo še nekaj več zase. Hlastajo in se premetavajo, vendar izpolnitve in miru nikoli ne dosežejo. Ne denar ne položaj jim tega ne moreta dati. Vedno jih nekaj skrbi, vedno se bojijo, da bodo izgubili to, kar imajo, vedno so nemirni. Skrbi, strah skupaj z jezo, ljubosumjem, pohlepom, nečimrnostjo pa ustvarjajo negativno energijo. Ta je nasprotje od pozitivne, tako kot je slabo nasprotje dobrega.
(Zapis na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj)
