Dnevnik me je v svoji sobotni temi Ponarejanja spričeval in izpitov politika ne bi smela dopuščati uvrstil med ponarejevalce listin o izobrazbi. Toda jaz nisem ničesar ponarejal. Pri odločitvi o odvzemu magistrskega naslova so mi očitali, da sem pri slabi tretjini svoje magistrske naloge brez citiranja uporabil podatke, ki so jih za potrebe Vzajemne pridobili drugi avtorji. Šlo naj bi za raziskovalni deli mag. Gregorja Artača in mag. Boštjana Averja. Pri tem sicer ni sporno, da sem v obeh primer soavtor raziskovalnega dela in da oba omenjena avtorja nista nasprotovala temu, da v svojem magistrskem delu uporabim tudi podatke iz teh del. Toda trditev, da sem v svoji magistrski nalogi brez ustrezne navedbe uporabil njune avtorske prispevke, sploh ni resnična. V svoji magistrski nalogi sem namreč uporabil izključno podatke, ki sem jih v okviru obeh raziskovalnih del pridobil prav jaz osebno. Ti podatki so bili šele potem v obeh raziskovalnih delih nadgrajeni s strani mag. Artača oziroma mag. Averja, njunega prispevka pa v svoji magistrski nalogi nisem uporabil. To se da tudi dokazati, in to z matematično natančnostjo. To namreč kažejo podatki iz datoteke računalnika, na katerem sem izdelal svoj del raziskovalnih nalog, in dejstvo, da je bilo pri domnevno spornih izračunih, ki sem jih uporabil v magistrski nalogi, uporabljeno programsko orodje @RISK, se pravi ravno tisto orodje, ki sem ga pri raziskovalnem delu uporabljal samo jaz, ne pa tudi moja soavtorja! Če povzamem: v svoji magistrski nalogi sem uporabil zgolj podatke, ki sem jih pri svojem raziskovalnem delu pridobil sam, in podatke, ki so vsakomur dostopni iz javnih zbirk podatkov.
Ko sem pregledoval dokumentacijo, ki jo je EF pridobila od Vzajemne za potrebe preiskave avtorstva moje magistrske naloge, pa sem z osuplostjo ugotovil, da so v njej samo tisti deli omenjenih raziskovalnih nalog, ki sem jih naredil jaz na svojem računalniku, obema tekstoma pa je bila naknadno "prilepljena" naslovnica, kot da gre za skupni deli z mag. Artačem oziroma mag. Averjem. Ko sta oba pričala pred komisijo EF, sta mislila, da je govor o celovitih tekstih raziskovalnih nalog, ne pa zgolj o mojem prispevku k tema dvema nalogama. To je Aver tudi potrdil v svoji naknadni, notarsko overjeni izjavi. Gre, skratka, za pravo poneverbo dokumentov in za zavajanje prič v postopku!
Žal sem bil obsojen brez možnosti pritožbe, kljub temu da ima po ustavi vsak državljan pravico do pritožbe. Odločitev senata EF je namreč dokončna in ne vsebuje nobene pritožbene instance. Zato sem sprožil upravni spor, v katerem bom dokazal svojo nedolžnost.
Marko Jaklič
