Je bil to neomajni branilec socialne države Semolič? Se je morda svojih volilcev spomnil socialdemokratsko čuteči Pahor? Ali je v trenutku političnonačelne prisebnosti ušlo Erjavcu? Niti pomotoma, retorika pravičnih deležev je pri nas definitivno out. Omenjene besede je izrekel Barack Obama konec januarja letos, v svojem tretjem govoru o položaju v državi. Dohodkovna neenakost, sicer (še) neprimerljiva s Slovenijo, je namreč v Ameriki že nekaj časa pomembna tema.

Pri nas odhaja z dnevnega reda. Slovenska identiteta, zgodovinsko in antropološko utemeljena na solidarnosti, enakih izhodiščnih položajih, veri v moč znanja in kulture, ni bila pravzaprav še nikoli tako direktno napadena. Slovenija ta hip, vsaj uradno, sicer še sodi med evropske države, kjer socialne razlike niso zelo velike. A če bo oblikujoča se Janševa vlada koalicijsko pogodbo, ta nenavadni cvetober slabo utemeljenih obljub, z vseh vetrov zbrkljanih idej in nasprotujočih si ukrepov, vzela resno, se nam obetajo natanko tisti socialni premiki, ki smo se jih mnogi pred volitvami bali - premiki v večje razslojevanje.

Pred volitvami obljubljena obdavčitev luksuza se je v koalicijski pogodbi iztekla v megleno obljubo, da bodo "posodobili" sedanji sistem. Kako bodo to storili, niso pojasnili. Bolj jasno pa je razbrati, da bodo prispevki "bolj produktivnih in izobraženih" (beri: premožnejših) naraščali le do določene višine (socialna kapica), da bodo njihovi prejemki manj obdavčeni, davki od prihodka pravnih oseb pa se bodo postopoma zniževali. Koga bo predvideno 800-milijonsko varčevanje največ stalo, je torej jasno. Premožnim bo šlo očitno kmalu (še) bolje. In ve se, da pri nas nihče ne zapravlja denarja za pregrešno drage avte in potovanja, temveč vsi hitijo z odpiranjem delovnih mest. Revnim pa bo še dolgo šlo na slabše. Pomaga jim lahko le čevljar: njim in njihovim otrokom mora čim prej narediti dodatne luknje v pas. V en tak trpežen pas, ki bo zdržal desetletje ali dve.

A povrnimo se še nekoliko v Obamovo Ameriko. Na ravni političnega dogajanja je problematiko dohodkovne neenakosti prav na dan Obamovega govora kar s svojim primerom ilustriral precej verjetni republikanski kandidat Mitt Romney. Njegova zadnja davčna napoved je namreč pokazala, da je predvsem s finančnimi mahinacijami zaslužil skoraj 22 milijonov dolarjev, za davke pa odštel manj kot tri. "Navadni" delovni Američani, ki plačujejo višji davek - več kot 14-odstotnega - so se ob tem razkritju razburili. Vse več je namreč trdnih dokazov, da so ameriške sanje - prepričanje, da je le od posameznika, njegovega truda in sposobnosti odvisno, na kateri klin socialne lestvice se bo povzpel - mit, ki pomaga le tistim, ki ga ne potrebujejo. Ker so svoj dovolj visoki klin že dosegli.

V zadnjih letih je kar pet velikih raziskav pokazalo, da je v ZDA manj socialne mobilnosti kot v primerljivih državah. Ena zadnjih (vodil jo je profesor ekonomije na stockholmski univerzi dr. Markus Jäntti) je razkrila, da kar 42 odstotkov Američanov iz po dohodkih spodnje petine ljudi na istem klinu lestvice obvisi tudi, ko odrastejo. V Veliki Britaniji je ta delež 30-odstoten, na Danskem 25-odstoten. Pomenljiv je tudi podatek, da se samo 8 odstotkom Američanom uspe prebiti iz najnižje v najvišjo dohodkovno petino; v Veliki Britaniji je takšnih 12 odstotkov, na Danskem 14 odstotkov. Ameriške sanje so se preselile v Evropo, je ob tem jedko zapisal eden od komentatorjev New York Timesa. Neka ameriška raziskava je pokazala podobno: v ZDA 65 odstotkov ljudi iz najnižje petine v najboljšem primeru dospe v drugo petino, kar pomeni, da ne dosežejo niti povprečja. Dognanja raziskovalcev so zaskrbela celo republikance. Če ameriške sanje ne delujejo, če torej ni socialne mobilnosti, potem je pač veliko težje braniti velike dohodkovne razlike in verjeti, da davčno razbremenjevanje najbogatejših koristi vsem.

Primerljivih podatkov o socialni mobilnosti v Sloveniji ni, iz mnogih raziskav pa je mogoče sklepati, da je tudi pri nas socialnoekonomski status staršev zelo dober napovednik šolske in s tem povezane življenjske (ne)uspešnosti otroka. Vse mednarodne raziskave znanja, v katerih so sodelovali tudi naši šolarji, so pokazale na razlike v znanju šolarjev, pogojene s pripadnostjo določenemu socialnemu okolju. Podobno sliko odkrivajo rezultati vsakoletnih nacionalnih preverjanj znanja. Razlike v znanju osnovnošolcev med bolj in manj razvitimi regijami so včasih tako velike kot med Nizozemsko in kakšno afriško državo. Kdo bo morda porekel, da sovpadanje med izobrazbo staršev in znanjem otrok pač ni kakšen poseben kuriozum. Pametnejši in prizadevnejši starši so bogatejši, pametnejši - in kasneje bogatejši - so zato tudi njihovi otroci. Do neke mere to drži, ob tem pa ne gre pozabiti, da v nepotistični Sloveniji bogatejši svoje privilegije brez težav prenašajo na otroke, čeprav ti niso podedovali ne njihove pameti ne prizadevnosti. Še pomembnejše pa je nekaj drugega: raziskave so tudi pokazale, da se razlike v znanju glede na socialni status povečujejo. To je denimo jasno razkrila raziskava TIMSS 2007 glede na TIMSS 2003. Slovenska šolska politika z Lukšičem na čelu se zaradi tega ni vznemirjala…

Janševa koalicija je problem detektirala. V koalicijski pogodbi obljubljajo "pozitivno diskriminacijo za zmanjševanje razlik v učni uspešnosti na manj razvitih območjih in med različnimi socialnimi skupinami". A med ukrepi, ki jih predvidevajo v ta namen, so nekateri naravnost cinični. Kako bo, na primer, k bolj izenačenemu znanju in s tem k bolj izenačenim možnostim za socialni preboj vplivala "racionalizacija normativov in standardov" v vrtcih in devetletki? Pa ne da kdo od avtorjev in avtoric verjame, da bo odpravljanje socialnih primanjkljajev otrok bolj uspešno potekalo v natlačenih razredih in vrtcih?! Precej jasno je tudi, kaj bi za otroke neelite pomenila napovedana omejitev vpisa v gimnazijo, te najpomembnejše institucije za reprodukcijo elite, s čimer naj bi spodbujali vpis v poklicne in strokovne šole. Še manj možnosti za tiste, ki bi se z malo pomoči sicer lahko podali na vrh. Dodajmo k temu še napovedano vnovično zamenjavo "standardov znanja" s "pričakovanimi rezultati". Če so namreč minimalni standardi znanja predpisani, to pomeni, da jih otrok mora osvojiti; vse drugo otrokom iz deprivilegiranih okolij povečuje možnost, da dosežejo manj kot bi lahko, in zato svojega klina na socialni lestvici nikoli ne zapustijo.

Kot rečeno, pomaga jim lahko čevljar…