V njej je generalna sekretarka Pahorjeve vlade, Helena Kamnar, navedla, da so imeli dostop do elektronskega sistema Spectiva, s katerim je mogoče spremljati seje vlade na daljavo in bi z njim lahko odtujili enega izmed objavljenih vladnih posnetkov do leta 2009 trije ljudje: Pahorjev generalni sekretar Milan Cvikl, generalni sekretar prejšnje, Janševe vlade Božo Predalič in - Janez Janša. Ali to pomeni, da je imel možnost spremljati delo vlade in pripravljati svoje opozicijske poteze? Kamor se obrnemo, kjer koli se dogajajo čudne reči, pa naj gre za prodajo orožja, za Depalo vas, za ponarejanje dokumentov, za Patrio, povsod se znajde. Le na sodišče nima časa priti.

Tisto, kar je od leta 2009, ko je zadeva s skrivnim nadzorom vlade prvič prišla na dan, do danes najbolj presenetljivo, je popolna indolenca Pahorjeve vlade ob spoznanju, da jo nekdo vohuni. V vsaki spodobni državi bi se ob takem dogodku država nasršila kot napaden medved, najbolj specialne enote bi skozi dimnike pridrle v vladne prostore, slekle omet s sten in parket s tal, poklicni hekerji pa bi toliko časa brskali po računalnikih, dokler ne bi bila zadeva razčiščena. Storilca bi obtožili vohunstva in postavili pred sodišče. Kajti, zaboga, tu gre vendar za špijonažo izvršne oblasti, od katere smo vitalno odvisni mi vsi, to vendar ni mikrofon v hotelski sobi, v katero politiki vodijo ljubčke! Tudi mediji zadeve niso jemali kaj prida resno, zabavali so se ob prepirih med ministricama (kot da bi bila katerakoli seja na tem svetu, ki o čem odloča, bolj poetična), analizirali govorico telesa užaloščenega Žbogarja, a to, da se prisluškuje in na "vseljudskem" Youtubu objavlja državne tajne, se očitno nikomur ni zdelo zares dramatično. Tudi premierju, ministrom in policiji ne! Danes, skoraj tri leta po dogodku vlada odhaja, interna raziskava pa, tako so sporočili, ni razkrila storilcev. A se hecajo? Ali so spet kaj pometli pod preprogo ali pa imamo najbolj nesposobne preiskovalne organe na svetu?

No, zdaj z novo vlado bo to vse čudovito urejeno. Notranje ministrstvo in tudi tožilstvo bo prevzela prav tista stranka, SDS, katere predsednik ima to srečo, da zanj kot funkcionarja ne velja to, kar velja za vse navadne javne uslužbence, namreč da ne morejo uradovati, če so obtoženi kaznivega dajanja - in človek se upravičeno vpraša, kdo je napisal ta nenavadni zakon v prid funkcionarjem. Nikoli torej ne bomo izvedeli, ali sta imela Janša ali Predalič, ki sta imela še leto in pol po porazu na volitvah dostop do sistema za oddaljeno spremljanje vlade, prste zraven pri prisluškovanju vladi, saj bosta svojo domnevno vpletenost preiskovala kar sama. Ne, sama, še lepše: kot možno ime za položaj notranjega ministra je zakrožilo ime Janševe najbolj znane rešiteljice iz vseh zagat, Barbare Brezigar.

To je ta logika, ki jo zmore spočeti le samooklicana koalicija razuma, ki je v soboto razglasila tudi zmago razuma - in ljudstvo je seveda veselo, kadar se vladarji razglasijo za Razum, ko nagih zadnjic korakajo pod slavnostnimi baldahini.

Gre namreč za take posebne vrste razum, ki človeku nenehno narekuje, da poskrbi za svoj interes. V tem razumu so politiki na splošno zelo dobri, prvo mesto si delijo le še s kapitalisti. Virant je tako, ravno tako izhajajoč iz razuma, že pred meseci predlagal to združitev tožilstva in notranjega ministrstva. No, razum je imel pri delovanju neko malo napakico: predlog se je zdel strašno razumen, dokler si je predstavljal, da bo to ministrstvo vodila prav njegova stranka, ta njegova poštenjakarska lista. Ljudstvu zdravi razum pravi, da se politike ne dela ad personam, ampak vedno sistemsko, programsko in načelno, ampak, kot rečeno, ljudstvo je zoprno in nerazumno. Virantov razum takrat pač ni predvidel, da se bo mesece kasneje srce spajdašilo prav s tistim osovraženim gospodom, ki ima tako rad palico v rokah. In temu gospodu ta isti razum zdaj narekuje, da to palico še močneje poprime, logično, saj ga je že nekajkrat, resda povsem neuspešno, skušala ošvrkniti. Hkrati tudi zahteva, da lahko tretjino vlade, če ta neha biti razumna, odstavi kar sam, brez privolitve parlamenta. Kako razumno: treba se je pripraviti na morebitni upor znotraj "razumnih".

Razum dela preglavice tudi Karlu Erjavcu. On je namreč združitvi tožilstva in notranjega ministrstva razumno nasprotoval, toda le v okviru Jankovićeve koalicije, zdaj, ko je v tej drugi, se je njegovo pravno mnenje spremenilo. Morda so kriva čustva sreče, ki človeku kdaj zameglijo razsodno moč, morda pa gre le za to, da je v tej koaliciji razuma zapopadel njeno abecedo. Bo pa kmalu nastopil dan, ko bo moral gospod Erjavec napeti vse svoje umske moči in ljudem, tistim ubogim "malim" ljudem, ki jih je pred volitvami v domovih upokojencev tako rad trepljal po ramenih (čeprav smo lahko videli, da bi se mu marsikdo izognil, če bi bil pokreten), razložiti, kaj počne njegova stranka v vladi, ki na vse pretege ščiti bogate in vse njihove transakcije, ki bo proračunski priliv celo zmanjšala z razbremenitvijo tistih, ki imajo največ, in bo jemala tistim, ki nimajo nič, medtem ko si Janša privošči brezposelne še pred glasovanjem o svojem mandatarstvu smešiti, češ da dobivajo "miloščino". In ali mu razum narekuje, da sodeluje v vladi, ki bo zmanjšala solidarnost s tako imenovano kapico, po kateri bo zamejena zgornja meja pokojninskega prispevka, kar pomeni, da bodo najbogatejši plačevali enako kot tisti mnogo manj bogati, namesto da bi, na primer, vplačil razbremenili tiste najrevnejše. Zakaj se, skratka, njegova razumna stranka zavzema za vse večje razlike v družbi in za privilegije privilegiranih? Nekako je na delu očitno res spet tisti isti interesni razum, ki te dni tudi kulturnikom desne usmeritve nalaga, da ob ukinitvi ministrstva za kulturo molčijo kot zaliti. Si predstavljate, kaj bi počeli, če bi to naredil Pahor?