Toda v samem filmu, ki se nanaša na ta dogodek, torej v tej Paradi po scenariju in v režiji Srdjana Dragojevića, je drugače - oziroma tako, kot se bolj prilega stilu avtorja izzivalnih in kontroverznih srbskih hitov (Mi nismo angeli, Lepe vasi lepo gorijo, Rane). Toda Parada je drugačna tudi od njih, kolikor promovira neko pozitivno sporočilo (zagovor manjšin, človekovih pravic), pa čeprav v obliki komedije. Kar še ne pomeni nujno, da bi komedija zmanjšala težo ali resnost zadeve, res pa je, da zna predlagati prav neverjetne rešitve, toda te se - in v tem je vsa draž - z nekaj napora lahko izkažejo kot mogoče. In le kaj bi lahko bilo bolj neverjetno kot to, da gejem ponudijo zaščito pred obritoglavci prav tisti, ki so še hujši od njih oziroma so njihovi očetje v dobesednem in prenesenem pomenu? Kako lahko torej nekaj takega postane mogoče?

Potrebna je neka ženska, vsaj za mediacijo, predvsem pa malo idealiziran (čeprav že s samo igralsko ikono, v tem primeru je to Nikola Kojo) nekdanji kriminalec in veteran srbsko-hrvaških, srbsko-bosanskih in srbsko-albanskih vojn, zdaj pa šef judoističnega kluba s širokim repertoarjem še drugih aktivnosti. Ta dva, torej Biserka in Limun, sta par, in medtem ko Limun čisti pištole in jih polaga v vaze in pečice, kjer so mu lahko takoj pri roki, mu Biserka vsiljuje poročne kataloge in prospekte. Obiskala je že poročno agencijo, ki bi ji lahko zrežirala prav sanjsko poroko, saj to agencijo vodi diplomant filmske akademije. Ki pa je tudi gejevski aktivist in bi rad organiziral Parado ponosa. Tale Limun je res že prav legendaren kriminalec, vendar ima tudi dve "slabosti": rad ima svojega psa in prav tako Biserko - njo celo tako močno, da pristane na njeno izsiljevanje: vrnila se bo k njemu, če bo varoval Parado ponosa, gejeva poročna agencija pa jima bo zastonj zrežirala poroko. Limun je seveda računal na svoje pomočnike v judoističnem klubu, na tistih pet ali šest robustnih dedcev, toda ti prisegajo, da bi zanj sicer storili vse, ne morejo pa varovati gejev, saj so vendar prvi, ki bi jih iztrebili. Tako je Limun zdaj v hudi zadregi, kako naj izpolni obljubo svoji zaročenki ter gejevskemu paru Mirku (vodji tiste poročne agencije) in Radmilu.

Kjer pa je kriza, raste tudi rešitev, si je rekel scenarist in režiser Dragojević. In ta je spet prav neverjetna. Limun se z Radmilom odpelje na Hrvaško, v Bosno in na Kosovo, kjer - v nedvomno najbolj zabavnih scenah filma - rekrutira malo vojsko iz svojih nekdanjih nasprotnikov, treh orjakov ("ustaš", "balija" in "šiptar"), s katerimi se je med vojno na razne načine (predvsem tako, da jih ni ubil) spoprijateljil. Seveda imajo tudi oni probleme s tem, da bi varovali geje, toda ta njihov "zadržek" premaga mikavna priložnost, da bodo lahko sredi Beograda pretepali Srbe. Limunovih borcev je sicer manj kot sedem samurajev, vendar imajo podobno vlogo kot v slovitem Kurosawovem filmu: varovati neko manjšino pred drhaljo, ki jo hoče oropati njene pravice. A tudi ta manjšina - kar je spet "nauk" iz Sedmih samurajev - svoje obrambe ne prepusti le svojim varuhom, marveč se, naj je še tako maloštevilna, tudi sama upre nasilju. Treba se je boriti za svojo pravico, hoče reči Dragojevićeva Parada, ki si pomaga s še enim filmskim citatom. Ta je v obliki odlomka iz Wylerjevega Ben Hurja tudi edini očiten. Limun in njegovi "mačoti" namreč občudujejo ta film, dokler jim geji ne razložijo, kaj jim je v njem pravzaprav tako všeč: to, da se postavna in mišičasta fanta, Ben Hur in Messala, gledata in objemata kot zaljubljenca. In kakor so se geji naučili nekaj od svojih mačističnih varnostnikov (in sicer borilnih veščin), tako so ti vzeli njihovo "filmsko" lekcijo.