Takrat zatrepetamo s trepalnicami in mu damo vedeti, kako zelo smo nanj ponosne. Oh, kako lepo, on nam verjame! Zaradi te prikupne lastnosti jih obožujemo.

Seveda nam verjame, ker so moški resnicoljubni, me pa smo čisto navadne lisičke. Vemo, kje ga je – kot predvideno – polomil, in vemo, da nima smisla, da se z njim prerekamo. Raje v tišini naredimo manjkajoče delovne operacije, potem pa ga hvalimo na vsa usta. Takrat bo zadovoljen sam s seboj, obnašal pa se bo, kot da se je ravnokar vrnil z boja, in to brez praske, medtem ko je vse ostale pometel na bližnja drevesa. Zadovoljen je in ponosen je! In takrat me pičimo! O ja, saj veste, priznajte! To je kljub drugačnemu videzu trenutek njegove šibkosti in ranljivosti. Takrat je mrzel! Zato ker tega ne ve! Takrat si me izpogajamo vse tisto, kar bi sicer preslišal ali pa bi celo glasno oporekal. Tako pa naš zadovoljni moški pokončno stoji in po moško odloči, da se z nami strinja.

»Potrebujem pozornost!« mu povem, on pa jo gladko mahne s kosilnico v roki na vrt.

Kar jaz potrebujem in kaj je on razumel, sta dva različna pojma. Meni se zdi, kot da me ne sliši, njemu se dozdeva, da je prisluhnil in izpolnil mojo željo. Jaz povesim nos, misleč, ali me sploh lahko še bolj užali, on pa ves zadovoljen čaka, da ga bom pohvalila.

Lahko je še toliko besed o tem, kako smo v sodobnem času moški in ženske enaki. Nismo! Smo enakopravni, a dojemanje sveta in pojmovanje odnosov je skozi oči ženske barven svet analiz, skozi oči moškega pa, predvidevam, samo puščava.

Pojmovanje ljubezni med spoloma se torej razlikuje. Nikoli ne bomo dosegle, da bi moški enako pojmovali ljubezen. Me želimo besede, besede, besede, oni pa so bitja akcije. Me razumemo pozornost kot objem, bližino, pogovor, moški pa naše krike po pozornosti razumejo, kot da je treba zavihati rokave in postoriti zadevo ali dve. On meni, da nas pohvali, ko pospravimo, skuhamo, urejujemo, me pa to razumemo, prvič, kot žalitev, da smo njegov osebni storitveni servis, in drugič, kot zamero, ker ni k temu pripomogel.

Prva igralska veščina je potrebna zato, da sprejmemo dejstvo, da smo različni, in da kljub jezi zamahnemo z roko, se mu nasmejemo in ga objamemo, ker nas je ravnokar užalil z besedami, kako ceni to, da smo odlično počistile stanovanje. On namreč to razume kot velik poklon, me pa ne izgubljajmo časa, da jim razložimo, zakaj to ni. Raje pomislite: s tem se odlično znajdete v vlogi skrbnice ognjišča, ki je ena od treh najpomembnejših vlog, ki jih mora vsaka ženska znati odigrati.

Samozadostna lisička

Plen, ki se predvidljivo giblje, pravzaprav za lovca ni posebno velika trofeja. Takega plena lovci med seboj ne točkujejo visoko. Predvidljivost je torej nesprejemljiva. V ženskem svetu je jasno, da je lov in zapeljevanje svojevrstni čarobni ples. Ženska ve, da bo do velike eksplozije na koncu prišlo, a je rada skrivnostna, saj jo vzburja že ta magična uvertura lova. In omenjeni ples pleše z izbranim lovcem. Izbrala ga je, še preden je on vedel, kako ji je ime. Priznajmo si, preden začnemo lisičke plesati, vemo toliko o njem, kot uspe on o nas dognati v enem letu skupne poti. Za lisičke je torej ta ples vnaprej napisana zgodba, in to po njenem scenariju, lovec pa z njim ni seznanjen, čeprav je glavni lik. On ima dejansko občutek, da ples vodi, in prav je tako, še bolj ljubko pa je to, da v resnici ne ve, ali mu bo uspelo. On upa na najboljše. Kako so luštni, priznajte!

A ko se zgodi velika eksplozija in ko postanejo eksplozije del vsakdana, potem je treba ponovno zajeti sapo in občasno odigrati vlogo košute, ki brcne v čelo – pa ne prehudo, tako malo za hec, ker je mogoče, da bo vrednost ostala visoka. Treba je ščititi svoja zanimanja, da ne usahnejo zaradi njega, lepo je, da ste občasno malce skrivnostne, toliko da podžgete njegovo zanimanje, včasih je treba preverjene vzorce obnašanja malo spremeniti, da je bolj luštno, in na koncu – treba je izgrajevati disciplino v zvezi s tem. Težko je, a v tem je čar različnosti med spoloma. Naj se vam lovec ne zasmili, saj gre za skupno dobro.

Večna ljubica

Vse ste že videle modne smernice prostitutk. Prostaško, neprimerno, pa vendarle. Punce vedo, kaj trg želi, in vedo, kako ta produkt marketinško zapakirati. Pritrjujem, da je to neprimerno na javnem kraju, vendar med štirimi stenami je za lovca to precej zaželeno. Pojavi se problem: v tovrstnih opravah se ne počutimo seksi, ker se dozdeva, da nam vse visi. Večinoma se počutimo bedasto. Obnašanje, ki pritiče takšnemu spodnjemu perilu in oblačilom, pa sploh ni del našega vsakdanjika. Že vnaprej si narišemo film, da nas bo vprašal, kaj nam je, ali pa se začel smejati. Ponovno bo treba zavihati rokave in se naučiti igrati tudi to vlogo. Ta vloga ima posebno težo, ker lahko prinese okoli tudi mater naravo. Od moških zahtevamo, da so nam zvesti do groba, najbolj osnovne potrebe pa ne servisiramo, kot bi morale, oz. bolje, ne damo vse od sebe. Zato, če potihoma menite, da je človek poligamno bitje, prisegate pa na monogamijo, potem se ne smejte in ne iščite izgovorov, temveč si priskrbite za začetek vsaj samostoječe nogavice, ki bodo enkrat v tednu postale običajen kos vaše garderobe. Zaupajte tudi nadaljnjim smernicam in moški bodo ponovno v stanju, ki je vladalo pred veliko eksplozijo. Bajno, čudovito, se že veselim!