Prav nihče izmed štiridesetih študentk in študentov ni navedel veščine ali znanja, ki bi izhajalo iz njihovega šolanja oziroma študija. Sledil je pogovor o tem, ali so štiriindvajsetletniki v slovenski družbi danes še otroci, mladostniki ali že odrasli. Obdobje, ko se mlade obravnava kot "mlade", se podaljšuje, kar je povezano tudi z izobraževalnim sistemom. S podaljševanjem obdobja, ko mladi niso niti otroci niti odrasli, se mladim tudi preprečuje polnopravni vstop v družbo. Tako lahko danes, ko se izobražujemo tudi do tridesetega leta, na koncu ugotovimo, da nismo pripravljeni na samostojno življenje, da pravzaprav ne znamo ničesar, s čimer bi se lahko preživljali, temveč smo prepuščeni na milost in nemilost institucionalnih oblik pomoči, usposabljanj, programov in nenazadnje zaposlitve. Nič ne de, če po končanem študiju še nismo pridobili dovolj znanja, saj se še vedno lahko zatečemo k programom vseživljenjskega učenja. Ob preizpraševanju izobraževalnega sistema, ki trenutno poteka, pa pozabljamo, da obstajajo tudi drugačne, neinstitucionalizirane oblike učenja. Te lahko navežemo tudi na socializacijo v otroštvu.

Tečaji ali zgledi

Antropolog David Lancy, avtor knjige The Anthropology of Childhood, opozarja na razliko v odnosu do otrok med sodobnimi informacijskimi družbami, kjer odrasli otrokom dopuščajo velik vpliv v skupnem odločanju, hkrati pa jim omogočajo le malo prave svobode, ter družbami, v katerih so otroci sicer deležni avtonomije, vendar imajo le majhen vpliv pri odločanju ter v marsičem ostajajo podrejeni v hierarhičnih družbenih odnosih. Lahko bi dejali, da je po prvem modelu otroštvo obdobje, v katerem morajo otroci pridobiti ključne veščine in znanje, predvsem v obliki formalnega poučevanja. Med nekaterimi družbenimi sloji je popularno mnenje, da je treba z učenjem otroka začeti že med nosečnostjo. S plodom se je treba pogovarjati in mu predvajati klasično glasbo. V enakem duhu dojenček potrebuje čim več igrač, ki spodbujajo njegov motorični in intelektualni razvoj, z dojenčkom se je treba čim več ukvarjati ter ga spodbujati. Pri tem pa je igra v veliki meri vnaprej določena in omejena z izbiro igrač. Poleg tega lahko že trimesečnega dojenčka vpišemo na tečaj angleščine, če si ga seveda lahko privoščimo. Kmalu sledijo tečaji plavanja in tako dalje do ur baleta, violine, juda, gimnastike in risanja pri petih letih in dolge ure, ki jih otroci presedijo za šolskimi klopmi, da bi pridobili ustrezno izobrazbo. Po eni strani se dveletni otrok že obravnava kot individualno bitje s svojim okusom, željami in potrebami, ki jih je treba upoštevati, po drugi strani pa štiriindvajsetletnik še vedno ni polnopravni in samostojni član družbe.

Po drugem modelu se starši precej manj ukvarjajo z otroki, saj se predpostavlja, da se otroci učijo sami oziroma v okviru vrstniških skupin, brez vmešavanja odraslih. Navadno dojenčke v takšnih družbah matere nosijo na hrbtu, od koder lahko kmalu spremljajo dogajanje okoli sebe. Pogosto jih dojijo, sicer pa jim posvečajo le malo direktne pozornosti v obliki stimulacije in komunikacije. Dojenček mora ostati nezahteven in tih, da lahko mati opravlja svoje delo, od katerega je odvisno preživetje družine. Nekje do drugega ali tretjega leta naj otrok ne bi posedoval razuma, zato ga tudi nima smisla poučevati niti kaznovati. Po tretjem letu otrok vstopi v vrstniški svet in v družbi drugih otrok svobodno odkriva okolje ter opazuje delo in odnose odraslih. Hkrati začne prevzemati manjše delovne odgovornosti. Deklice pri petih ali šestih letih že pazijo na mlajše bratce in sestrice, fantek dobi prvo kozo in svoj košček njive. Učenje poteka drugače kot v šolah, ki jih seveda prav tako obiskujejo. Otrok doma nihče ne poučuje, kako je treba njivo obdelovati, saj za kaj takega odrasli nimajo časa. Otrok se uči skozi opazovanje in posnemanje, kar mu je omogočeno s tem, da je ves čas neposredno vključen v dogajanje. Od malih nog naprej lahko opazuje odrasle pri delu in se postopno vključuje v družbo tako, da se mu pripisujejo vedno večje odgovornosti. Otrokova prva letina po vsej verjetnosti res ne bo obrodila sadov, a pri štirinajstih letih bo že znal in zmogel pridelati hrano, ki jo družina potrebuje za preživetje. Takšno učenje ni omejeno zgolj na pridelavo hrane, temveč vključuje tudi osvajanje drugih veščin, na primer raznih obrti.

Antropološka literatura bogato opisuje tovrstne načine učenja in socializacijske procese, ki jih lahko poimenujemo tudi vajeništvo. Starost, ko se otrokom pripisujejo določene sposobnosti, pa tudi sam odnos do otrok in vzgojni principi se razlikujejo tako skozi čas kot skozi družbeno-kulturna okolja in družbene razrede. Slednje se pogosto navezuje na vprašanje vloge otrok v družinski ekonomiji. V zahodnih družbah se dandanes otroke dojema kot neproduktivne potrošnike dobrin in ne kot njihove proizvajalce. A še nedolgo nazaj so tudi v našem kulturnem okolju otroci opazovali odrasle pri delu in postopoma tudi sami prevzemali delovne odgovornosti. Za kmečki način gospodarjenja, ki se je na Slovenskem ponekod ohranil vse do konca druge svetovne vojne oziroma do mehanizacije kmetijstva, je bilo značilno, da sta bila ekonomija družine in njeno preživetje odvisna od fizičnega dela v agrarnem sektorju, večino hrane za preživetje pa so si ljudje pridelali sami. V kontekstu skupnosti, ki je bila nagnjena k tovrstnemu preživetvenemu vzorcu, so otroci od malega pomagali pri delu in se vključevali v opravila odraslih. Tudi igra in šolske obveznosti so bile podrejene delovnim, saj je delo veljalo za najvišjo vrednoto. Takšen vzorec lahko zasledimo tudi med porajajočimi se delavskimi sloji, medtem ko so višji meščanski sloji fizično delo zavračali in poudarjali predvsem izobraževanje in igro.

A če se ustavimo pri prvem vzorcu, so otroci med tretjim in četrtim letom navadno prevzeli manjša delovna opravila; prinašali so vodo in drva, po petem letu so že pazili mlajše bratce in sestrice ter prevzemali tudi druge resnejše odgovornosti. Z vzgojo, ki je temeljila na vključevanju v delo, so se otroci učili družbenih vrednot in pravil, se učili odgovornosti ter spoznavali svoj prihodnji položaj v družbi. Z današnjega vidika so se starši v takšnih okoliščinah le malo ukvarjali z otroki. Odnosi so večinoma temeljili na spoštovanju in strogem odnosu do otrok, ki so morali predvsem brezpogojno ubogati starše in dosledno izpolnjevati delovne obveznosti. A glede na fizično bližino (otroci so bili stalno na očeh odraslih) ter glede na to, da so se otroci po svojih sposobnostih že zgodaj začeli vključevati v življenjski ritem, ki ga je narekovalo delo, ukvarjanje z otroki, kot ga poznamo danes, morda niti ni bilo potrebno, saj so starši vzgajali predvsem z zgledom. Poleg tega socializacija in učenje nista bila zgolj domena ožje družine, temveč celotne soseske oziroma skupnosti, v kateri je otrok odraščal - ta je pogosto igrala pomembnejšo vlogo kot šola. Odnos do šolanja in izobraževanja se je na Slovenskem postopno spreminjal od začetnega odklonilnega odnosa do vse večje teže, ki se je pripisovala izobraževanju. Sprva so mu bili bolj naklonjeni bolje situirani sloji, dokler niso modernizacija, mehanizacija kmečkega dela ter opuščanje obdelovalnih površin od konca štiridesetih let dalje spremenili način življenja, socialne razmere in delovne ritme.

Znanje za preživetje

S spremenjenim načinom življenja se je spremenil tudi odnos do dela. Kmetovanje je dobilo negativni predznak, od kmečkega dela naj človek ne bi mogel dobro živeti. Hkrati je postajalo vse bolj priznano učenje skozi izobraževalni sistem, ki je začelo nadomeščati delo otrok. V tem času lahko sledimo obratu, ko je prevladalo prepričanje, da šolanje odpira vrata čimprejšnji zaposlitvi. Pol stoletja zatem smo se znašli pred dejstvom, da višja izobrazba še ne pomeni tudi lažje zaposlitve, in morda bo delo lastnih rok ponovno pridobilo točke na račun intelekta.

Ob omenjenem se lahko vprašamo, kakšna je torej vloga učenja in socializacije v otroštvu, pa tudi, kakšen zgled odrasli danes dajemo svojim otrokom? Ali jim res delamo uslugo, ko jih v želji, da bi pridobili za življenje potrebno znanje in veščine, še preden shodijo, vodimo na učenje angleščine, plavanje in balet, vpišemo na najboljše srednje šole in najbolj perspektivne fakultete? Morda, a pri tem ne gre pozabiti na vlogo zgleda in preverjenih oblik učenja in socializacije skozi opazovanje in postopno vključevanje. S tem, ko odrasli in otroci živimo v paralelnih svetovih (odrasli v službah, otroci pa v raznih institucionaliziranih oblikah varstva in preživljanja prostega časa, medtem ko le malokateri otrok lahko opazuje odrasle pri delu), so tovrstni učni in socializacijski procesi najpogosteje omejeni na gospodinjska in druga manjša opravila. Pa vendar si otrok skozi tovrstne procese tudi gradi samopodobo ter se ne uči zgolj delovnih navad, temveč veliko več, na primer odgovornosti. Po drugi strani pa otroku omogočajo, da aktivno in ustvarjalno sodeluje v družbenih odnosih ter oblikuje svoje izkušnje, iz katerih bo lahko črpal tudi, če bo pri petindvajsetih letih kljub vsemu institucionaliziranemu izobraževanju odkril, da ne zna ničesar, s čimer bi se lahko preživljal.

Barbara Turk Niskač, mlada raziskovalka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani