Skupina vojaških in civilnih opazovalcev bi na terenu poskušala ugotoviti točno stanje v državi in nadzorovati izpolnjevanje zaveze režima, da se v okviru že predlaganega načrta za narodno spravo v Siriji prekine nasilje, izvede umik vojske v vojašnice, izpusti vse protirežimske aktiviste in začne dialog o reformah z opozicijo.
Diplomatsko kolesje vse hitrejše
Režim Bašarja Al Asada je pred dnevi načeloma že pristal na načrt Arabske lige. Sprejema ga tudi sirska opozicija, a se sprašuje, čemu bi sploh koristil. O reformni pripravljenosti Al Asada močno dvomijo. Sobivanja z njegovim režimom si ne znajo več predstavljati. Aktivnosti Turčije, Evropske unije, ZDA in nekaterih arabskih držav kažejo na to, da s popolnim izvajanjem načrta z Damaskove strani vsaj ti akterji prav tako ne računajo več. Pozivom k Al Asadovemu odhodu se je po jordanskem monarhu Abdulahu in saudskemu princu Turkiju Al Faisalu pridružila še zunanja ministrica EU Catherine Ashton.
Mednarodno diplomatsko kolesje zoper Sirijo se vrti vse hitreje. Francija, Velika Britanija in Nemčija so v Organizaciji združenih narodov (OZN) že pripravile osnutek resolucije o obsodbi Al Asadovega režima, ki jo nameravajo v sprejetje predlagati generalni skupščini OZN. Njene sopokroviteljice so Jordanija, Kuvajt, Libija, Katar, Maroko in Saudova Arabija.
Čeprav imajo resolucije generalne skupščine manjšo težo (so neobvezujoče) kot podobni dokumenti varnostnega sveta, se Pariz, London in Berlin za takšno pot odločajo zavestno. V varnostnem svetu so namreč še vedno soočeni z verjetnim vetom Kitajske in Rusije, ki sta minuli mesec že zavrnili sprejetje primerljive obsodilne resolucije krvavega zatiranja protirežimskih protestnikov v Siriji. Cilj nove resolucije v generalni skupščini je okrepiti pritisk ne zgolj na Al Asada, temveč tudi na Peking in Moskvo. Toda nasprotovanja Rusije ne bo lahko preseči. Znano stališče prvega moža ruske diplomacije Sergeja Lavrova namreč je, da se poskuša z obsodilnimi resolucijami doseči zamenjavo režima.
Njegove besede niso znanstvena fantastika. Izjave večine glavnih akterjev na Bližnjem vzhodu namreč kažejo, da je Al Asad že izgubil zadnjo priložnost za streznitev. Skrbno koreografiran diplomatski pritisk predstavlja pripravo terena za uresničitev vse glasnejšega razmišljanja, da prekinitve morije v Siriji ne bo možno doseči le z miroljubnimi sredstvi. Vzpostavitev zaščitne tamponske cone za sirsko civilno prebivalstvo na severu države in območja prepovedi letenja nad tem ozemljem predstavljajo resno opcijo na mizah politikov.
Arabska liga, nereprezentativni zastopnik sirske opozicije, tako imenovani Sirski nacionalni svet, in tudi Evropska unija vsaj uradno nasprotujejo tujemu vojaškemu posredovanju. V zakulisju medtem že mesece potekajo pogovori o načinih, kako naj bi prekinili pokol protirežimskih aktivistov. Za sprejetje "nujnih ukrepov zaščite civilnega prebivalstva" se je v sredo zavzela Arabska liga. Tako panarabska organizacija postopoma tlakuje pot vojaškemu posredovanju v Siriji.
Še eno posredovanje Nata v naslednji arabski državi, ki se vse bolj potaplja v državljansko vojno, je po libijskem posredovanju za strmoglavljenje Gadafijevega režima precej neverjetno. Iščejo se druge države, ki bi bile pripravljene ukrepati. Najverjetnejša kandidatka za to nalogo se za zdaj kaže Turčija. Z morebitno koalicijo voljnih arabskih držav bi nosila glavno breme pri vzpostavitvi tamponske cone v Siriji. Ankara si je za vojaško posredovanje, o katerem se špekulira že dobre tri mesece, zagotovila podporo Muslimanske bratovščine, glavne verske opozicijske skupine v Siriji. Po poročanju turških medijev naj tudi Sirski nacionalni svet ne bi nasprotoval posredovanju. Nejasno je, ali se razmišlja zgolj o vzpostavitvi območja prepovedi letenja nad severom Sirije ali tudi o vkorakanju kopenskih sil.
Sirski Bengazi
Sirska opozicija si želi, da bi se na severu države vzpostavilo varno območje. Trgovsko središče Alepo bi po teh načrtih postalo "sirski Bengazi". Po libijskem vzoru bi se v starodavnem trgovskem vozlišču svilene poti postavili zametki tranzicijske oblasti po Al Asadovem padcu. Oborožene skupine sirskih dezerterjev bi prav tako dobile zatočišče in logistično oporišče za napade na cilje sirskega režima onstran te vzpostavljene razmejitvene črte. S takšnim varnim območjem bi se okrepil tok dezerterjev iz sirske vojske, trdijo v sirski opoziciji. Skupina dezerterjev, ki se je oblikovala pod imenom Svobodna sirska vojska, po doslej znanih podatkih deluje predvsem iz Libanona in Turčije. Sami zagotavljajo, da naj bi bilo v njihovih vrstah kar 15.000 mož, ki so skupaj z nekaj sto dezerterji poprijeli za orožje proti Al Asadovemu režimu. Svobodna sirska vojska je v začetku tedna že oblikovala vojaški svet, katerega namen je "strmoglaviti režim Bašarja Al Asada, zaščititi civilno prebivalstvo in preprečiti kaos v državi po padcu režima". Prav tako so napovedali oblikovanje posebnega vojaškega tribunala, kjer nameravajo soditi v poboje vpletenim pripadnikom režima.
Obstoj načrta za vojaško posredovanje, ki močno spominja na libijsko intervencijo, na turškem zunanjem ministrstvu uradno zanikajo. Kljub temu se zdi, da je turški premier Reçep Tayyip Erdogan pripravljen ukrepati. Toda za vzpostavitev tamponske cone si Ankara želi jasen mandat varnostnega sveta Združenih narodov. Prav tako bremena in nevarnosti posredovanja v svoji južni sosedi Turčija očitno ne želi nositi sama.
Že tedne se na morebitno tuje vojaško posredovanje pripravlja tudi Sirija. Ob mejah z Libanonom, Jordanijo in tudi Turčijo vojska postavlja protipehotne mine. Režim se očitno boji vpada z vseh strani, razen iz Iraka.
