Pravijo, da je Kras najlepši prav jeseni, ko se odene v barve. Še posebno lep je pogled na kraško pokrajino, ko v večernem soncu v značilni rdeči barvi zažari ruj. V deželi kamna, burje in suše na trdi zemlji vztraja Kraševec, ki ga je težko in neizprosno življenje oblikovalo v pokončnega, žilavega in odpornega človeka. Legenda pravi, da je pri nastanku Krasa imel prste vmes sam hudič. Takole gre zgodba: ko je stvarnik končal ustvarjanje sveta, mu je ostal še velik kup kamenja, in da ne bi bil nikomur v napoto, je sklenil, da ga bo vrgel v morje. Vzel je veliko vrečo, vanjo natlačil kamenje, da bi vse skupaj zalučal proti morju. Vse to je opazoval hudič in iz same nevoščljivosti je vrečo, ko je letela proti morju, preluknjal. Kamenje se je usulo po deželi in tako je nastala s kamni posuta dežela Kras.

Kamen domačini s pridom izkoriščajo že stoletja

S kamnitimi zidovi so ogradili polja, gmajne, njive in vrtove ter tako preprečili, da bi burja odnašala rodovitno prst. In kdor je že bil na Krasu, ve, da je s kamnom tesno povezana tudi kraška arhitektura. Iz kamna je Kraševec zgradil hišo in jo pokril s kamnitimi skrlami, iz njega si je izdelal mizo, klop, okvire oken in vrat, vodnjak, stopnišče in celo žlebove, ki so zbirali kapnico. Na videz in postavitev hiš pa je vplivala tudi burja, ki so se ji Kraševci postavili po robu tako, da so svoje hiše stisnili drugo k drugi in jih s hrbtom obrnili proti vzhodu, se pravi proti smeri, od koder se burja zaganja na kraško planoto. Kraška vas se je tako oblikovala v svojevrstno trdnjavo. Tudi kraške domačije so prave male trdnjave: na zunaj zaprte, v notranjosti pa se za portonom s kolono skriva dvorišče - borjač z vodnjakom.

Kraška hiša, v kateri ni bilo peči, pač pa le ognjišče, se tako ponaša s "spahnjenco" z visokim dimnikom. Ta še danes daje kraški hiši poseben pečat. Če vas bo pot kdaj zanesla v kraško deželo, se morate ustaviti v Štanjelu. Slikovito kraško naselje, ki je bilo nekoč močno utrnjeno, je terasasto umeščeno na pobočju 364 metrov visokega griča Turn. Štanjel je bil poseljen že v halštatski in rimski dobi, a zanj pomembno je obdobje za časa grofov Goriških (1000-1500), ko je tu vodila trgovska pot iz Ogleja v notranjost. Nekoč majhno naselje se je v tem obdobju razvilo v živahno srednjeveško mestece in njegova urbanistična zasnova, se pravi obseg naselja, razpored hiš, ulic in trgov, je v osnovi še danes takšna, kot je bila v tistem času. Sprehod skozi kamnito mestece bo s svojimi slikovitimi ozkimi uličicami, ki se razširjajo v majhne trge, sredi katerih izstopajo kamniti vodnjaki in kamnite hiše z bogatimi kamnoseškimi detajli, dimniki, konzolami in kamnitimi žlebovi, prav gotovo naredil na vas nepozaben vtis.

Za nostalgike in estete

Pot vas bo vodila tudi mimo obnovljene kraške hiše iz romanskega obdobja, v kateri je zbirka etnoloških predmetov, in Kobiljskega stolpa oziroma Stolpa na vratih, ki ponuja odličen pogled na okolico vasi. Kraška hiša oziroma tako imenovana romanska hiša je lep primer tega, kako so živeli nekoč; v pritličnem gospodarskem prostoru, ki je bil dostopen iz spodnje ulice, so bili hlev, shrambe in kleti, medtem ko je bilo nadstropje namenjeno bivanju, vanj pa se vstopalo iz zgornje ulice. Posebno vrednost dajejo kraškemu utrjenemu naselju grad, obzidni pas s številnimi stolpi in cerkev sv. Danijela, ki s svojim stožčastim zvonikom daje tej kraški vasi njeno prepoznavnost. Cerkev je bila prvič omenjena posredno z vasjo leta 1350, sedanjo gotsko cerkev, ki so jo dali sredi 15. stoletja sezidati grofje Cobenzli za svojo grobnico, pa so v začetku 17. stoletju predelali.

Do nje vodi kamnito stopnišče, mimo kamnitih baročnih portonov, ki ju krasi par obeliskov s kroglama. Grad, ki je spojen z obzidjem in je z naseljem povezan v enovito celoto, v osnovi sega še v srednji vek. Širiti in prenavljati so ga začeli grofje Cobenzl, ki so Štanjel dobili v fevd od Habsburžanov, ter ga preuredili v renesančno in baročno rezidenco. Današnja podoba gradu sega v 17. stoletje in sodi med najodličnejše primere fevdalne arhitekture na Primorskem. V letu 1944 je bil grad poškodovan, kasneje so ga začeli obnavljati in tako so leta 1988 v obnovljenem krilu baročnega palacija odprli Galerijo Lojzeta Spacala. Stalna zbirka njegovih del nam ponuja umetnikov pogled na Kras in življenje na njem. Svoj pečat je v Štanjelu pustil tudi arhitekt Maks Fabiani, ki je leta 1923 z združitvijo in preureditvijo niza stavb za svojega svaka, tržaškega zdravnika Enrica Ferrarija, uredil vilo.

Znameniti Ferrarijev vrt

Bohoti se ob vili, Fabiani in njegov svak sta ga urejala med letoma 1924 in 1942. Zaradi kulturnih, krajinskih, umetnostno-arhitekturnih in drugih lastnosti ima poseben pomen za Slovenijo. Vrt se lepo staplja z okoliško pokrajino, s svojo terasasto gradnjo pa posnema ureditev Štanjela. Sprehod skozi vrt ponuja obiskovalcu pravo doživetje, a prava posebnost parka je bazen, ki se je napajal z vodo iz posebej zasnovanega vodovodnega sistema, ki je zbiral meteorno vodo štanjelskega griča. Voda je na Krasu zaradi sušnih obdobij izjemnega pomena. Vodovodni sistem je bil žal uničen v drugi svetovni vojni, prav tako kot nekatere hiše in stolp, ki je na severovzhodu zaključeval kompleks. Vrt, ki je del krožne poti okoli štanjelskega griča, je danes priljubljen prostor za zaljubljence, ki na beneškem mostičku preizkusijo trdnost svoje ljubezni. Obiskovalcem, ki si želijo resnično doživeti ta kraški biser, svetujemo, da si pri ogledu najamejo vodnika, ki bo opozoril na vse zanimive detajle in razkril vse podrobnosti iz bogate zgodovine. Sicer pa si lahko omislite Štanjel tudi kot izhodišče za raziskovanje Krasa in najamete enega od apartmajev, ki so na voljo v samem jedru srednjeveškega mesteca. Kras vas bo navdušil ne le z bogato kamnito dediščino, temveč tudi z odlično kulinarično ponudbo, v okviru katere je med drugim ročno rezan kraški pršut prav posebno doživetje, še posebno, če ga boste poplaknili z žlahtno kraško kapljico - teranom.