Letošnja izvedba festivala Mesto žensk se vsebinsko naslanja na magični vzklik "Abrakadabra!". Kaj je bil vzrok za izbor tega vodila?
Za vodilo letošnjega festivala smo izbrali ta naslov, da bi skozi različne umetniške projekte in discipline pretresli konstrukte družbenopolitičnih in individualnih transformacij. Ne zanima nas potapljanje v transcendentalno, temveč odnos med hitro spreminjajočo se sodobnostjo ter konstrukcijo novih mehanizmov in pozicij tako znotraj družbe kot med posamezniki. Mističnost in magičnost se nam zdita zanimiva kot svojevrstna kritika pesimističnega stanja družbe nasploh. Tako sta skozi festivalski program speljani dve liniji. Na eni strani bomo ponudili refleksijo družbenopolitične resničnosti, ki bo na površje privrela predvsem skozi filmski izbor režiserke in kuratorice Amale Ramsis, ki tematizira arabsko pomlad skozi oči arabskih režiserk, ter v performansu Rekviem za izgubljeno deželo mehiško-ameriške umetnice Violete Lune, kjer so izpostavljene narkovojne, ki sejejo smrt in strah v domovini umetnice. Na drugi strani pa želimo podati pogled na svet, ki bi se ga do določene mere moral oklepati vsakdo izmed nas: sanje, domišljija in upanje so prostori človeške zavesti, v katerih rastejo ideje in želje po drugačnem, boljšem in pravičnejšem. Tako bo denimo čarobni performans Mit in infrastruktura Miwe Matreyek gledalce popeljal v sanjske pokrajine, kjer je vse mogoče.
Torej v današnji družbi, ki naj bi jo prevevala melanholija in malodušje, ni mogoče sestaviti festivalskega programa, ki bi se vrtel le okrog čarobnega in sanjskega?
Umetnost je pač vedno odsevala čas in prostor, v katerih je nastajala, kar velja še danes. Zavedamo se, da je stanje duha sedanje družbe pesimistično in od tega dejstva ne moremo in niti nočemo ubežati, vendar ni razloga, da se takšnemu vzdušju enostavno prepustimo brez umetniškega komentarja. Prav zato smo v program vključili vrsto projektov, ki opozarjajo na različne družbene anomalije, a obenem ponujamo performanse, ki bolečino mešajo s prefinjeno lepoto, zaradi česar ta dobi grenko-sladki okus.
Festival je v ospredje vseskozi potiskal različne vrste diskriminacije, še zlasti na področju spola. Tokratna edicija te tematike posebej ne izpostavlja...
Res je, da na letošnjem festivalu ni konkretnega fokusa na polje diskriminacije, saj živimo v času, ko smo - z izjemo peščice privilegiranih - praktično vsi diskriminirani. Navidezna demokracija, ki je obljubljala enakopravnost, je spodletela, zato se je strah, da sveta, v katerem živimo, sploh ne moremo spremeniti, pritihotapil v vse pore življenja. Kljub temu bomo tudi letos, tako kot že prejšnja leta, skušali prek nekaterih predstav in delavnic opozarjati, da človeške in državljanske pravice niso podarjene, ampak si jih je treba izboriti. Poudarjali pa bomo tudi, da pravice, ki jih uživamo v našem delu sveta, še zdaleč niso univerzalne.
Temo diskriminacije bo v ospredje najmočneje porinil kolektiv La Pocha Nostra, ki kombinira eksperimentalno gledališče, ples in ritualni performans. Te tematike se bodo dotaknili prek šamanske "akcije" La Pocha Remix: Psiho-magične akcije za narobe svet, ki bo prikazala preplet sanj in nočnih mor sedanjega časa. Vrh tega bodo člani skupine vodili delavnico, na kateri se bodo pretresala vprašanja, kot denimo "kako definiramo različne skupnosti in zakaj jim pripadamo?", "kako umetnost performansa zapakirati v obliko, ki se bo prilegala bodočim generacijam potencialnih aktivistov?" ali tista, ki se smukajo okoli ustvarjanja začasnih skupnosti uporniških umetnikov z različnih področij, različnih starosti, etične pripadnosti in narodnosti, kjer razlike ne bodo le sprejete, ampak se jih bo spodbujalo.
Kako pa je s pravicami moških na Mestu žensk? Lani ste obljubljali, da bo letošnji festival gostil skupino moških performerjev, ki naj bi jih izzvali, naj se ukvarjajo z ženskimi tematikami, a te ideje niste realizirali...
Žal skromne ekonomske zmožnosti ne omogočajo realizacije vseh idej. Še posebno v teh kriznih časih se nekatere želje in obljube izkažejo za nemogoče. Tako smo se letos omejili predvsem na umetniške prakse, ki se redko uvrščajo na spored kulturnega dogajanja pri nas, s čimer želimo obiskovalcem ponuditi ščepec drugačnosti. V program smo tako vključili umetnice in umetnike različnih generacij, katerih projekti imajo močno eksperimentalno noto ter prisegajo na hibridnost žanrov in participatornost.
Omenjeno programsko drugačnost utrjujete tudi s tako imenovanimi trajajočimi performansi. So se ti po lanskih premiernih prikazovanjih na Mestu žensk vsaj nekoliko prikupili slovenskemu občinstvu?
Ravno zato, ker se tovrstna oblika umetniškega izražanja v slovenskem kulturnem prostoru ne pojavlja ravno pogosto, se nam zdi pomembno program napolniti tudi s tem žanrom. Po lanskoletnih presenetljivo pozitivnih odzivih občinstva smo se tokrat v sodelovanju z galerijo Kapelica odločili na festival pripeljati umetnico in bodibilderko Heather Cassils, ki bo s toploto lastnega telesa talila neoklasicistični ledeni torzo ter na ta način uprizorila preobrazbo spola. Navdih za ta fizično zahtevni performans je umetnica našla v legendi o mitološkem junaku Tereziasu iz Teb, ki se je za sedem let preobrazil v žensko. Pravzaprav lahko rečemo, da je "preobrazba" podnaslov letošnjega festivala.
Ob nocojšnjem odprtju festivala se bo v okviru osrednje razstave Urok pet umetnic predstavilo s simultanimi performansi, ki so bili naročeni posebej za Mesto žensk. Kakšna so bila vaša pričakovanja pri teh "naročilih"?
Sami nismo gojili posebnih pričakovanj, temveč so nas bolj zanimale različne refleksije umetnic ter sodelovanja, ki so se spletla kot plod tega projekta. Tu je bilo namreč v ospredju poglobljeno sodelovanje med kuratorjem razstave in programskim sovoditeljem Predragom Pajdićem ter ustvarjalkami, tako že uveljavljenimi kot tudi umetnicami mlajše generacije. Znotraj tega dialoga so bila izražena najrazličnejša videnja danih izhodišč. Tako bo vsaka izmed sodelujočih performerk ponudila osebno dojemanje tematike uroka, ki ga bo začinila z unikatnim umetniškim pristopom in senzibilnostjo.
