Evropskepticizma je v Nemčiji malo, zagotavlja politolog, sociolog, germanist, pedagog in doktor filozofije, zato pa je veliko negotovosti, ljudje se bojijo za svojo prihodnost. "Kdor ima kaj denarja na bančnem računu, sedaj vlaga v nepremičnine, saj ne ve, ali bo denar na banki jutri še kaj vreden. Tako ne rastejo le cene zlata, ampak tudi cene nepremičnin pri nas," pojasnjuje dr. Stratenschulte. Nemška javnost je zaskrbljena, razprava o solidarnosti in pomoči, tesnejšem povezovanju oziroma razpadu območja evra in ne nazadnje tudi Evropske unije pa je zadnjih nekaj tednov glavna tema nemških medijev. Politika pri iskanju rešitev ni enotna, glas gospodarstva pa je jasen: potruditi se je treba za ohranitev območja evra in se posloviti od ideje evrskih obveznic. Medtem pa širša javnost negoduje.

Ne bomo garali za južnjake

"Mi smo že pred leti naredili domačo nalogo in izpeljali reforme, sedaj pa naj plačujemo za tiste, ki tega niso storili," je najpogostejša fraza, ki jo je te dni slišati v Nemčiji, še posebej med manj izobraženim in podeželskim prebivalstvom. "Saj nismo nori, da bi plačevali za absurdne bonuse, ki si jih privoščijo Grki in jih mi nikoli nismo poznali," sledi pojasnilo. Nemški mediji namreč že vse od prvih dni grške krize zelo radi poročajo o tem, da Grčija izplačuje pokojnine pokojnim osebam, da je za Grke 14. plača samoumevna in da se grškim delavcem izplačujejo nepojmljivi dodatki k plači, kot je dodatek za reden prihod na delo ali za umivanje rok.

Nemci že tako nimajo najboljšega mnenja o delovnem etosu južnoevropskih držav, dodaten problem pa je, da Grki tem stereotipom več kot ustrezajo, ocenjuje dr. Stratenschulte. Lahko bi govorili o dveh mentalitetah, severno- in južnoevropski, nadaljuje. Medtem ko Nemci sebe prištevajo k prvi, za drugo poznajo predvsem dve besedi: fiesta in siesta (zabava in počitek). Seveda so prav različne mentalitete tisto, kar bogati Evropsko unijo, takoj pristavi direktor, prav tako pa jih ni mogoče ocenjevati kot dobre ali slabe.

"Nič nenavadnega ni, če se nekdo v Nemčiji zaradi delovnih obveznosti ne udeleži pogreba svoje matere. To je pri nas družbeno popolnoma sprejemljivo opravičilo, medtem ko bi kje drugje veljali za norega," sive odtenke razlik prikazuje dr. Stratenschulte in severnoevropski mentaliteti pripisuje lastnosti, kot so marljivost, točnost in že omenjeni delovni etos.

Profesorica in direktorica Centra za evropsko integracijo na Svobodni univerzi v Berlinu (Freie Universität Berlin) dr. Tanja A. Börzel dodaja še osredotočenost na pravila.

A čeprav bi lahko iz teh oznak sklepali na hladen nemški značaj, ima širša javnost v Nemčiji prav nasprotno zelo čustven odnos do plačevanja za prezadolžene evropske partnerice. To je med drugim posledica zelo kompleksne in nepregledne evropske problematike. Veliko enostavneje je Grke ozmerjati z lenuhi in reči, za to že ne bomo plačevali, kot pridobiti pregled nad vzroki, posledicami in rešitvami grške in širše evropske krize ter vse to razumeti, pojasnjuje samostojni gospodarski novinar Ulrich Hottelet, ki med drugim piše za nemški mesečnik Cicero.

Po drugi strani pa so se morali Nemci v preteklih letih prav zaradi izboljšanja javnofinančne slike v državi odpovedati marsikateri delavski pravici. Že v letih od 2003 do 2005 je socialdemokratska vlada pod taktirko kanclerja Gerharda Schröderja izvedla paket reform, imenovanih Agenda 2010, s katero so reformirali pokojninski in zdravstveni sistem ter trg dela, s tem pa zmanjšali socialno varnost ljudi. Sedaj se tako postopno uveljavlja upokojevanje pri 67 letih, zdravstveno zavarovanje je močno privatizirano, delovni pogoji so vse bolj negotovi. Vse več je dela za določen čas in zaposlovanja prek agencij za posredovanje dela, zaradi neusklajevanja z inflacijo so se zmanjšale plače, zmanjšujejo pa se tudi socialni transferji države. Čeprav je stopnja brezposelnosti v državi relativno nizka, pa v to statistiko niso zajeti tisti, ki so prav zaradi brezposelnosti vključeni v dodatno izobraževanje oziroma prekvalifikacijo, ali na primer tisti, ki so kljub polni zaposlenosti odvisni od socialnih transferjev države. Nič posebnega namreč ni, če se na primer frizerka vsako jutro odpravi na osemurno delo v frizerski salon, pa ji mora kljub temu skozi mesec pomagati država, saj za svoje delo ne dobi niti toliko, kot znaša socialna pomoč države brezposelni osebi.

Sidro stabilnosti

Delo tako ljudi ne ščiti pred revščino, ki je definirana pri 60 odstotkih povprečnega dohodka v državi, na tej meji ali pod njo pa je po zadnjih podatkih iz leta 2008 živel vsak sedmi Nemec. Pod mejo revščine živi tudi vsak peti oziroma šesti otrok, pristavlja dr. Stratenschulte in pojasnjuje: "Seveda ne govorimo o revščini, kot jo poznajo recimo v Bangladešu, nihče pri nas ne umre od lakote, pa vendar, življenjski standard je padel."

Akademija, ki jo vodi, domuje v idilično mirnem delu prestolnice med razkošnimi hišami v ulici Otta von Bismarcka, tistega nemškega voditelja, ki je konec 19. stoletja prvi na svetu vpeljal celovit sistem socialne varnosti na ravni države. Nemci so ga nazadnje preoblikovali z Agendo 2010, druge države članice ta naloga še čaka.

"Kratkoročno to seveda pomeni zniževanje socialne varnosti, a dolgoročno je prav javnofinančno zadolževanje tisto, ki ustvarja socialno negotovost, saj pokojninske in zdravstvene blagajne nimajo denarja. Najboljša socialna zaščita je zato zdrava ekonomija," poseganje v privilegije opravičuje dr. Stratenschulte.

Vendar mnogi ne delijo njegovih pogledov. Še kako živa je v Nemčiji razprava o nemogočih razmerah, v katerih so se znašli nemški delavci. Slišijo se zahteve po vrnitvi starih pravic, ki jih izrekajo predvsem različne sindikalne organizacije v državi. Tudi zato je financiranje grških "ekscesov" za nemško javnost boleče.

Prav znižanje socialne varnosti oziroma stroškov dela je močno pomagalo nemškemu gospodarstvu, da je tako dobro prebrodilo finančno in gospodarsko krizo, pravi dr. Stratenschulte in dodaja, da je to poleg gospodarske tradicije, inovativnosti in znanja tista prednost, ki je njihovo ekonomijo v času suhih krav obdržala nad vodo. "Sposobnost, inovativnost in dinamičnost," opisuje masivno, z jeklom in steklom okrašeno zgradbo industrijske in trgovinske zbornice v Berlinu, ki naj bi predstavljala vrline nemškega gospodarstva, tabla na ploščadi pred stavbo.

Tik ob reki Spree, ki se vije skozi središče mesta, si je sedež našla tudi nacionalna industrijska in trgovinska zbornica. Njena predstavnica dr. Susanne Lechner potrjuje, da nemško gospodarstvo še danes žanje koristi reforme trga dela, hkrati pa njihova gospodarska rast izvira iz inovativnosti in tehnološke razvitosti ter predvsem dobro kvalificirane delovne sile. "Že res, da se je gospodarstvo vedno lahko opiralo na dobro izobraženo delovno silo, a danes te primanjkuje tudi zato, ker podjetja niso vlagala v izobraževanje delavcev. Bazen, iz katerega smo doslej črpali, se je izpraznil, tudi zaradi nizke stopnje brezposelnosti," poudarja dr. Stratenschulte. "Čeprav sebe radi vidimo kot vzornega učenca, ki vedno naredi domačo nalogo, bi težko zagovarjala stališče, da smo v vseh stvareh lahko vzor drugim evropskim narodom. Imamo dobro stoječe gospodarstvo, vendar pa moramo še marsikaj izboljšati, še posebej na področju izobraževanja. Poleg tega smo tudi mi prestopili maastrichtsko mejo dovoljene zadolženosti. Ta znaša 60 odstotkov, mi pa imamo dolgov za 80 odstotkov našega BDP."

Kljub temu se država dobro zaveda svoje moči v Evropski uniji. "Danes je bolj kot kdajkoli prej jasno, da je Nemčija gospodarski motor Evrope. Morda bo slišati malo zastrašujoče, a če pogledate po Evropi, vidite štiri oziroma pet velikih ekonomij: nemško, francosko, britansko in italijansko, morda še špansko. Potem ni dolgo nič, šele nato sledijo ostale države. Od petih največjih gospodarstev je nemško edino, ki je premagalo krizo, gospodarstvo raste, kljub šibki napovedi prihodnje rasti je primerjalno gledano brezposelnost majhna, zadolženost države pa obvladujemo. V veliki meri se imamo za to zahvaliti Agendi 2010 oziroma reformam, ki sedaj čakajo Francijo, Veliko Britanijo, Italijo in Španijo. Če pomislim, kaj bi se zgodilo z evrom in EU kot celoto, če bi bila Nemčija v enakem položaju kot druge štiri velike ekonomije, si tega sploh ne želim vedeti. Nemčija je tudi sidro stabilnosti za evro. Mi smo tisti, ki nosimo največji delež jamstvenega rizika za države v težavah," ekonomske dobrobiti nemškega članstva v EU pojasnjuje dr. Börzlova.

Nemška marka kot James Dean

Nemško gospodarstvo dobro pozna tudi prednosti, ki mu jih prinašata Evropska unija in evrska družina. Izvozno naravnano gospodarstvo 60 odstotkov vsega izvoženega blaga in storitev proda v državah EU, v države z evrom pa dostavi skoraj 40 odstotkov izvoza. Na enotnem evropskem trgu se ljudje, blago, storitve in denar gibljejo prosto, kar za gospodarstvo pomeni več potrošnikov in več delovne sile ter manj birokratskih ovir. Tu je še skupna evropska valuta, zaradi katere ni treba menjati denarja in odpadejo provizije, prav tako pa je manjša negotovost glede nihanja vrednosti denarja. "Vse to je še posebej pomembno za naša mala in srednje velika podjetja, ki so na evropskem trgu zelo prisotna," poudarja dr. Lechnerjeva iz industrijske in trgovinske zbornice.

Nemčija v evropske države izvaža celo paleto izdelkov in storitev, od katerih mnoge poznamo tudi v Sloveniji, a asa v rokavu država skriva v tako imenovanih skritih šampionih, nišnih podjetjih, med katerimi se mnoga uvrščajo med srednje velika. Čeprav tudi Nemci ob omembi besedne zveze vodilno podjetje najprej pomislijo na Volkswagen, Siemens ali ThyssenKrupp, v resnici za kar 40 odstotkov njihovega izvoza poskrbijo srednje velika podjetja. Nemčija je v svetovnem merilu država z največ, okoli 1500 podjetji, ki se po prometu uvrščajo med prve tri v svoji panogi. Prvih tisoč ustvari 1,7 milijarde evrov prometa na leto, med njimi pa jih je kar 70 odstotkov v družinski lasti.

Tako ni presenetljivo, da nemško gospodarstvo praktično v en glas zahteva, naj evro ostane, iz območja skupne valute pa ne bi smela izstopiti nobena država. A nemška javnost ni tako prepričana, da je to prava rešitev. "Pri evru imamo ta problem, da o njem politično nismo razpravljali, čeprav smo ga vpeljali zato, da bi združeno Nemčijo tesneje povezali z EU. Zato tudi ni naključje, da je bila odločitev o uvedbi evra sprejeta 9. decembra 1989, natanko mesec dni po padcu berlinskega zidu. Nemcem bi bilo treba tedaj povedati, da potrebujemo evro, da se nas Francozi ne bodo bali, a se je razpravljalo le o tehničnih vprašanjih, kot je plačevanje provizij za menjavo valut. Dana so bila tudi zagotovila, da se z evrom ne bo nič spremenilo in bo vse ostalo tako stabilno kot pri nemški marki. Čeprav ne vemo, kaj bi se z njo dogajalo ob zadnji finančni krizi, pa je pri marki tako kot pri Jamesu Deanu - če umreš mlad, ostaneš za vedno lep," pripoveduje dr. Stratenschulte.

Čeprav je evro prevzel funkcijo stabilnosti, ki jo je prej izpolnjevala nemška marka, je odnos Nemcev do evra ostal ambivalenten. "Gospodarski čudež je pomembno zaznamoval zahodnonemško identiteto in od tod pomen nemške marke za Nemce in njihov patriotizem do nje. Marka je bila zelo močna, toda kadar je postala premočna, je izvoz postal predrag, kar ni bilo dobro za gospodarstvo. Evro tako kot marka prinaša stabilnost, hkrati pa z enotno valuto naši izvozni artikli niso predragi. Zato mislim, da se Nemci zavedajo gospodarskih koristi evra. Po drugi strani pa z evrom povezujejo draginjo, saj so se z njegovo uvedbo podražile ravno tiste stvari, ki jih ljudje najhitreje opazijo, na primer restavracije. Gostinci so le zamenjali valuto, zneski na računih pa so ostali enaki," pojasnjuje dr. Börzel.

27 nemških centov enemu grškemu evru

Na berlinskih ulicah učinkov draginje ni opaziti. Gostinska in trgovinska dejavnost cvetita, neštete kavarne na pločnikih in trgovine so polne. "Evro petdeset," računa za pollitrsko steklenico piva natakarica majhnega lokala, ki se v množici razsvetljenih oken sosednjih barov, brez imena in skorajda v temi skriva na eni izmed bolj obljudenih berlinskih ulic. V sosednjem lokalu hočejo za pivo že dva evra petdeset, a ni opaziti, da bi to odvračalo goste. Kriznega stanja v prestolnici ni občutiti. Čeprav ima svoje posebnosti in po njej ne moremo vedno soditi preostalih delov države, tudi dr. Lechnerjeva zatrjuje, da je nemški trg stabilen in ljudje trošijo.

Tudi ko se človek ozre malo višje v nebo, o evropski krizi ni niti sledu. V nedeljo se je Berlin namreč odpravil na deželne volitve, v mestu pa niti najbolj zakotni ulici ni bilo prizanešeno z volilnimi plakati strank, ki so nad glavami ljudi viseli z uličnih svetilk. "Klaus Wowereit," se je socialdemokratska stranka SPD profilirala skozi svojega najmočnejšega kandidata. "Da se kaj spremeni," je oglaševala krščanskodemokratska CDU. "Lotiti se moramo stvari," so pozivali Zeleni. "Delo mora biti bolje plačano kot brezposelnost," so bili še najbolj konkretni v liberalni FDP.

Z malih ekranov in pod naslovi časopisov je bilo mogoče videti in brati drugačno realnost - tu se je tudi boj za berlinsko oblast lotil evropske krize. V javnomnenjskih anketah še posebej slabo stoječa FDP se je prav s temo evro poskusila prebiti v berlinski senat. Predsednik stranke in gospodarski minister Philip Rößler je zahteval nadzorovano insolventnost Grčije, pritegnili pa so mu tudi lokalni politični kandidati njegove stranke. Takšno stališče je seveda odmevalo tudi na nacionalni ravni, na kateri se kanclerka Angela Merkel zavzema za pomoč Grčiji z nemškimi jamstvi in insolventnosti ne omenja.

"V resnici bi bil za Nemčijo insolvenčni postopek Grčije veliko dražji kot njena rešitev oziroma zagotavljanje garancij. Z insolvenčnostjo namreč Grki polovice svojih dolgov ne bi plačali, te pa imajo med drugim pri nemških bankah in pri evropski centralni banki, v kateri ima Nemčija 27-odstotni delež. Vsak evro, ki ga Grki ECB ne vrnejo, torej financiramo mi s 27 centi, vendar pa se o tem pri nas ne razpravlja," strastno zagovarja Merklovo dr. Stratenschulte.

Rößler že tako šibki koalicijski vladi CDU/CSU-FDP, ki v supervolilnem letu drugega za drugim izgublja sedeže v deželnih parlamentih, FDP pa iz njih praviloma izpada (tudi v Berlinu), ni naredil velike usluge. Stranka si skuša s populizmom povečati volilno podporo, je bilo prevladujoče mnenje medijskih komentatorjev. Kljub nekoliko bolj problematičnemu javnemu mnenju namreč politična, gospodarska in akademska elita praviloma stoji za Merklovo in nemško pomočjo državam v težavah. Pod pogojem, da naredijo domačo nalogo, seveda.

Tisti del volilnega telesa, ki je takšnemu reševanju območja evra manj naklonjen, resnici na ljubo med parlamentarnimi strankami nima prav veliko izbire. Čeprav se tudi v vrstah kanclerkine CDU in sestrske CSU nekateri zavzemajo za drugačne rešitve kot njihova prva dama, smer Merklove podpirajo opozicijske SPD, Zeleni in Levica. Tako se prav lahko zgodi, da kanclerka pri glasovanju o povečanju jamstvenega sklada v četrtek v parlamentu ne bo dobila lastne večine, ampak ji bodo na pomoč priskočile opozicijske stranke. Vsem političnim igricam navkljub pa bo nemška politika na koncu ravnala odgovorno in proevropsko, so prepričani vsi naši sogovorniki. Gospodarska in politična prepletenost Nemčije in Evropske unije skupaj z evrom je prevelika, da bi jo postavljali na kocko.