Vsaj kar zadeva spremljanje kraljice športov, ki jim je dala številne nepozabne trenutke. Jolando Batagelj, Alenko Bikar in Brigito Langerholc je večkrat mogoče videti na stadionih, kjer spremljajo rezultate slovenskih atletov. Pred začetkom letošnjega spektakla, 13. svetovnega prvenstva, ki se bo v soboto začel v Daeguju, so spregovorile o eni največjih svetovnih športnih prireditev.

Težko je prenašati breme

Jolanda Batagelj, finalistka teka na 1500 metrov v Parizu 2003: Kak finale bi bil lep dosežek, kolajne pa ne bi napovedovala. Čeprav je tako, da je, ko prideš v finale, mogoče marsikaj. Vendarle je kolajna na svetovnem prvenstvu izjemno težko dosegljiva in jo tako majhna država, kot je Slovenija, ne osvaja na vsakem prvenstvu. Kar zadeva slovenske favorite, bi na prvo mesto postavila Martino Ratej. Lani je bila na evropskem prvenstvu v Barceloni blizu vrhu, tudi letos je že dobro metala kopje, malce smole pa ima s poškodbami, kar je lahko odločilno v boju za najvišja mesta. Vedno je treba računati na Primoža Kozmusa, saj ima v svoji vitrini že naslov olimpijskega in svetovnega prvaka. Primož dobro ve, kako se streže na velikih tekmah. Če bo Marija Šestak v kvalifikacijah ponovila skok iz Ljubljane in skočila normo A, se tudi ona lahko uvrsti v finale troskoka.

Svetovno prvenstvo je res prava tekma in precej večja od evropskega. Pritisk je velik, predvsem na kandidatih za finale. Najprej si breme naložijo sami, potem pa so v ozadju še pričakovanja javnosti, novinarjev, trenerjev, najbližjih... Tega ni enostavno prenesti, vendar je treba v teh trenutkih razmišljati le najlepše. Poskusiš delati podobne stvari kot doma. Manjša oteževalna okoliščina je tudi, da bo letošnje prvenstvo zelo oddaljeno in precej lažje je tekmovati in se aklimatizirati na okolje, če do cilja z letalom potuješ dve uri, kot pa če potuješ precej več časa z veliko časovno razliko.

Na SP se pripravlja, ne lovi normo do zadnjega

Alenka Bikar, finalistka teka na 200 metrov v Edmontonu 2001: Berem, da bodo letos vsi udeleženci svetovnega prvenstva morali opraviti krvno preiskavo. Škoda, da tega niso uvedli že pred leti. Morda v tem primeru ne bi bila v Edmontonu peta, ampak bi bila uvrščena še višje.

Svetovnih prvenstev se spominjam po tem, da sem bila na njih vedno zelo dobro pripravljena, če me le ni ustavila kakšna poškodba ali nasprotni veter, ki ga nisem nikoli marala. Na veliko tekmo se je treba pripravljati najbolje, vso sezono. Zato ne verjamem povsem v odmevne rezultate tistih atletov, ki so norme dosegli tik pred zdajci. Ko atlet doseže normo, mu hote ali nehote pade motivacija. Dosegel je cilj, tako da mu zmanjka motivacije za nastop na največji tekmi. Pritiski? Če je atlet na prvenstvu pripravljen najbolje v sezoni, se nima česa bati. Sama si nikoli nisem nalagala prevelikih bremen. Nisem napovedovala rezultatov in bolje sem se počutila, če sem potem koga presenetila. Po navadi smo bili na prvenstvih ves čas skupaj z Brigito Bukovec in trenerjem Juretom Kastelicem, se pravi z ekipo, s katero smo preživeli ure in ure tudi na treningih. Zato je bilo vzdušje bolj domače.

Izmed slovenskih predstavnikov najbolj verjamem v Kozmusa. Vselej je pokazal, da je najboljši na največji tekmi. Prepričana sem, da bo tako tudi letos. Od drugih ne pričakujem veliko. Dejstvo pa je, da če bi vsi dosegli najboljši rezultat v sezoni, bi bili tudi dosežki zelo dobri. Vsem želim, da bi to tudi dosegli.

Atletsko SP kot olimpijske igre

Brigita Langerholc, finalistka teka na 800 metrov v Osaki 2007: Škoda, da je zbolela Snežana Rodič, ki bi lahko poleg Primoža Kozmusa in Martine Ratej dosegla največ. Sicer pa sem prejšnji teden sanjala, da je Kozmus zasedel tretje mesto. Da je vrgel 78 metrov. Vprašanje, če bi bilo to dovolj za kolajno, a kolikor sem spremljala rezultate kladiva, v tej sezoni konkurenca ni najmočnejša. Žal mi je tudi za poškodbo Marije Šestak, zaradi katere je težko pričakovati odmeven rezultat. Konkurenca na svetovnih prvenstvih je tako močna, da je mogoče priti do dobrega rezultata le tako, da gre vso sezono kot po maslu. Prostora za poškodbe ni, saj se je na veliki tekmi nemogoče zanašati na srečo. Tudi Martina Ratej se lahko uvrsti v finale, gotovo pa se ji bo poznala odsotnost zaradi poškodbe.

Sicer pa je svetovno prvenstvo v atletiki res velika tekma, sama sem jo vedno primerjala z olimpijskimi igrami. Ves čas je prisotna nervoza, ki jo je treba spremeniti v pozitivni dejavnik. Svoj največji uspeh sem na svetovnih prvenstvih dosegla v Osaki, kjer je bilo res užitek tekmovati. Počutili smo se kot v pravljici, saj je reprezentanca dosegla številne odmevne rezultate, z vrhuncem, srebrno kolajno Primoža Kozmusa. Tedaj me je skrbela predvsem velika vlažnost, ki bo atlete ovirala tudi letos v Daeguju. V slabem položaju so predvsem tisti, ki imajo težave z dihali. Spominjam se tudi svojega prvega nastopa na svetovnih prvenstvih, in sicer leta 1999. Tedaj mislim, da je manjkalo nekaj ruskih tekmovalk, tako da je bila konkurenca nekoliko okrnjena, kar se ni ponovilo nikoli več. Nasprotno, konkurenca je čedalje večja, saj zelo napredujejo azijski in afriški atleti. Zato je kolajna dosežek, vreden največje pozornosti.