Poletje 1969 je bilo tudi čas slovenske "cestne afere", s katero se je ljubljanska vlada kot prva med vsemi republiškimi drznila izzvati zvezno vlado. V Sloveniji je že dolgo vrelo zaradi nezadovoljstva ljudi z obstoječim stanjem. Hoteli so boljše življenje, ki ga reforme niso prinesle, obenem pa več politične svobode, ki jo je obljubljal samoupravni sistem, a je ni mogel dati. Na pustni torek, 22. februarja 1966, so mladi v središču Ljubljane izrabili slavje za protirežimsko manifestacijo, na kateri naj bi sodelovalo od dvesto do tisoč ljudi. Na njej so med drugim smešili Tita in druge vodilne politike. /…/
V CK ZKS se je ustvarila skupina, ki je menila, da je "stara garda" odgovorna za nastale razmere, saj ni bilo mogoče preslišati obtožb, da je bilo tedanje vodstvo v vsej Jugoslaviji najbolj skorumpirano. Pri tem naj bi izstopal Miha Marinko s svojo kliko, ki naj bi v imenu osebnih interesov izžemala podjetja, kot je dokazal škandal v rudniku Velenje. Za njim pa ni zaostajal Edvard Kardelj, o katerem je upravnik Golega otoka, ki se je v skladu z uradnimi odredbami ukvarjal s tihotapstvom, leta 1966 trdil, da je bilo zanj "nabavljeno toliko artiklov, da o tem lahko samo on poda poročilo". Artiklov, kupljenih v tujini in plačanih z devizami, naloženimi v švicarski banki. Protest proti takemu stanju, razširjen v slovenskem javnem mnenju, se je izražal navadno z "ezopsko govorico". Taka je bila pesem Močvirje II Ivana Minattija, ki jo je leta 1966 v oktobrski številki objavila revija Sodobnost: "Jaz Velika riba / sem Velika / ker sem velika /…/" Kritiko pa je povzel sam sekretar CK ZKS Stane Kavčič, ki je v istem času na V. plenumu partije 29. septembra odkrito izjavil, da v Sloveniji obstajajo konservativno-birokratske tendence, ki "ne prihajajo od drugod" (iz Beograda), temveč iz republike same: "Najprej je treba izprašati lastno vest."
Prišlo pa je tudi do bolj ali manj odkritih napadov na federacijo, pri čemer ni bilo mogoče prezreti težnje Slovencev, da se čim bolj osamosvojijo. Ljubljana je med drugim zahtevala, da prek SZDL naveže neposredne stike z nemškimi Ländnerji, češ da mora skrbeti za sonarodnjake, ki so tam na "začasnem delu". Že tradicionalni odnosi z Avstrijo in Italijo so se še okrepili, ko so bile odpravljeni vizumi: tako se je v mejnem prostoru oblikovalo ogromno tržišče, v katerem je močno cvetela črna borza. "Med zadnjimi prazniki ob 29. novembru," je leta 1966 poročal ameriški konzul iz Zagreba, "je toliko Jugoslovanov šlo v Trst, da je bil baje promet v mestu ure in ure blokiran in da so bili italijanski in jugoslovanski mejni policisti pri Sežani in Kopru tako preobremenjeni, da so od poldneva 29. novembra do pozno v noč 30. novembra preprosto usmerjali promet čez mejo." Po njegovem mnenju je Slovenija imela več kulturnih odnosov s sosednjima državama kakor z Beogradom. Ljubljanska vladna in partijska elita, je trdil, tega dejstva niti ne skriva. "Dobro informirani opazovalec v Sloveniji trdi, da približno 60 odstotkov slovenskega vodstva izhaja iz prejšnjega višjega meščanskega sloja. In ta odstotek se stalno povečuje."
V potrdilo nekonformizma slovenskega vodstva je Stane Kavčič - od 9. maja 1967 predsednik slovenskega izvršnega sveta - avgusta 1968 dovolil Cirilu Žebotu, predstavniku desničarske emigracije in profesorju ekonomije na Univerzi Georgea Washingtona, da obišče domovino. Takoj je bil ogenj v strehi. Vnela se ju huda polemika, ki je bila uvod v "cestno afero", do katere je prišlo leto pozneje.
Slovenska vlada je že dalj časa načrtovala avtocesto od Šentilja do Nove Gorice in Kopra, ki naj bi povezala Slovenijo z zahodno in srednjo Evropo ter dala zagon njenemu gospodarstvu. Pri utemeljevanju projekta je poudarjala, da gre več kot 94 odstotkov jugoslovanskega prometa čez Slovenijo, da pa je v desetletju 1956-1965 dobila iz zveznega sklada za ceste le 3,4 odstotka razpoložljivega denarja. Kazalo je, da s financiranjem avtoceste ne bo posebnih težav: potrebna sredstva naj bi delno zbrala republika sama, delno pa naj bi jih prispevala Mednarodna banka za obnovo in razvoj, ki je v tem času nudila ugodna posojila za gradnjo prometnic. Večina denarja je šla za tako imenovane ceste "bratstva in enotnosti", ki so tekle čez Srbijo, ceste, ki so si jih Srbi zamislili kot vertikalo, ki naj bi povezovala njihovo ozemlje z evropskim cestnim omrežjem in na jugu s Solunom. Ker so Slovenci prikazovali svoje načrte kot prvorazredni jugoslovanski interes, pa je bilo upati, da jim v Beogradu ne bodo metali polen pod noge.
V drugi polovici leta 1968 je zvezni izvršni svet, ki mu je predsedoval Mitja Ribičič, razpravljal o tem, katere projekte bo poslal Mednarodni banki: najprej jih je določil šest, potem pa je sprejel še en predlog. Vedno je bil med njimi tudi slovenski. Ko pa je konec julija 1969 prišla v Ljubljano novica, da je zvezni izvršni svet predlagal Mednarodni banki, naj da razpoložljiva posojila samo za gradnjo cest Beograd-Novi Sad, Sarajevo-Zenica, Peć-Priština-Niš in Bar-Ulcinj, je v slovenski javnosti završalo od ogorčenja. Kavčič in sodelavci, ki jim nihče ni povedal, zakaj je njihov predlog izpadel, so se zbrali na izredni seji in poslali Ribičiču ostro pismo, v katerem so zahtevali, naj ponovno preuči njihove zahteve, in napovedali, da bodo o problemu razpravljali v slovenski skupščini. "Načelno se nismo strinjali s takim položajem zveznega izvršnega sveta," pravi Kavčič, "ki mu je omogočal, da po svobodni presoji odloča z navadno večino, katera republika sme in katera ne sme iskati posojil v inozemstvu, seveda pod predpostavko in obvezo, da jih bo tudi sama vrnila /…/. Ker smo hoteli o teh pristojnostih ZIS-a sprožiti javno in principielno razpravo, smo protestirali s pismom, ki je bilo tudi javno objavljeno." Skupščina je nato zahtevala Ribičičev odstop. V štiridesetih občinah, zainteresiranih za gradnjo avtoceste, je prišlo celo do protestov in do pouličnih manifestacij, ki niso bile brez separatističnih poudarkov. "Cestna afera," je zapisal Kavčič v svoj dnevnik, "je bila na začetku prvi veliki upor tistih v Sloveniji, ki so hoteli nadaljevati reformo iz leta 1965, ki so hoteli več resnične in manj formalne demokracije in ki so hoteli oslabiti centralizem federacije ter okrepiti samostojnost republik."
Se nadaljuje
