Poglejmo si tale zgled. V mnogih ameriških zveznih državah vidijo grožnjo v islamu. Spontani evroteroristični odgovor bi bil: seveda, islam je grožnja "Zahodu", "naši civilizaciji" in podobno. Spontani liberalni ali levičarski odgovor bi se glasil: ta mehanizem že poznamo, gre za iskanje grešnega kozla, za naše probleme krivimo ljudi, ki jih niso povzročili. Zanimiv primer, ki dokazuje, da z refleksnimi odzivi ne pridemo daleč pri razumevanju politike v današnjem svetu, je gibanje proti šeriatskemu pravu v ZDA. Kot je videti, je gibanje postavil na noge neki newyorški judovski fundamentalist in zanj sčasoma pridobil podporo republikanskih skrajnežev, tudi tistih v vodilnih vrstah, ki so običajno islamofobi. Organizacijsko delo je obrodilo sadove. V preteklem letu so v več kot dvajsetih zveznih državah razpravljali o sprejemu zakonov, ki bi omejili pravico sodnikov, da pri razsojanju konzultirajo šeriatsko pravo ali, vobče, tuje in verske zakone. Taki zakoni, pravijo, namreč utegnejo biti v nasprotju s pravicami, ki jih zagotavlja ameriška ustava. V Oklahomi so lani z veliko večino sprejeli ustavno dopolnilo, ki prepoveduje uporabo islamskih zakonov v sodni dvorani.

Kritiki trdijo, da je problem izmišljen, da gre za običajno protimuslimansko mobilizacijo in za še en poskus marginalizacije muslimanov v ZDA. Toda dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati, je, da ameriški sodniki tu in tam konzultirajo šeriatsko pravo, zlasti v ločitvenih postopkih, pri odločanju o skrbništvu nad otroki in pri poslovnih sporih. Zagovorniki protišeriatske zakonodaje se radi sklicujejo na sodbo sodnika v New Jerseyju, ki je maroški ženski, ki jo je mož pretepal in posiljeval, odrekel zaščito, češ da storilec ni imel kriminalne intence: verjel je, da po islamskem zakonu ženska mora privoliti v moževo zahtevo po spolnih odnosih.

Kako veljaven argument pri sprejemanju protišeriatske zakonodaje so takšni primeri, ne morem razsojati. Zanimivo je, da se protišeriatsko gibanje sklicuje tudi na negativni evropski zgled. V Evropi naj bi se pod vplivom multikulturnosti "preveč prilagodili islamskim zakonom". Tudi o tej oceni bi se dalo razpravljati. Menim pa, da je načelo, ki ga postavlja ameriško protišeriatsko gibanje, pravilno. S tem načelom se strinjam in ga podpiram. To načelo je, da mora na ozemlju ene države veljati en zakon, ki velja za vse in za vse enako. Če bi namreč veljal več kot en zakon, zakon ne bi mogel veljati za vse enako. Večzakonje zato nujno pelje v brezzakonje.

Načelo o tem, da na določenem ozemlju, ki je pod eno javno oblastjo, velja en zakon, ki ga sprejme suveren, nad katerim ni nobene druge oblasti, je konstitutivno načelo moderne države. Vzpostavljeno je bilo konec koncev proti cerkvenemu vmešavanju v posvetne zadeve in sejanju zdrah ter specifično proti temu, da bi na ozemlju suverene države veljali (tudi) verski zakoni.

Videti je, da je gibanje proti šeriatskemu pravu v ZDA sprejelo načelo, ki je v protislovju s širšim političnim gibanjem, katerega del je. Proti temu načelu so se že oglasili judovske skupine in katoliški škofje. Prav zato je treba to načelo še odločneje zagovarjati in braniti.

Biti proti islamskim zakonom na našem tako imenovanem Zahodu ni težko, za obrambo pred njimi se hitro zbere vojska, če pa vojske še ni, se žrtvuje kak breivik. Ampak če nasprotovanje temu, da bi imelo v sodni praksi v našem delu sveta veljavo šeriatsko pravo, naj ne bi bilo samo en od obrazov islamofobije, moramo enako odločno in brezkompromisno nasprotovati veljavnosti kanonskega prava v sodni praksi naših institucij in v našem posvetnem življenju. Načelne razlike med šeriatskim in kanonskim pravom v tem pogledu ni. Najboljši branik pred vdorom šeriatskega prava v naše življenje je nasprotovanje vdiranju kanonskega prava.

Svež zgled je papeževo razpolaganje s hrvaškim ozemljem v Istri. Vatikanski vladar ne posega le v hrvaško suverenost, temveč krši tudi veljavne mednarodne zakone. Če bi si kaj podobnega dovolil kak imam, bi bila vsa Evropa pokonci in bi rožljala z orožjem. Washington ne bi skoparil s podporo evrokratom, ki bi tekmovali med sabo, kdo bi ostreje obsodil nedopusten poseg v suverenost zahodne demokratične države in flagrantno kršitev mednarodnega prava ter odločneje zahteval ostre in takojšnje ukrepe. V danem primeru pa je bilo vse tiho. Hrvaška premierka je ob izbruhu škandala napovedala, da bo papežu "poslala pismo s prošnjo, naj pripomore k rešitvi situacije". Patetično. Kaj ne bi bilo spodobneje, da bi poklicali na pogovor vatikanskega diplomatskega predstavnika v svoji državi in mu dali lekcijo iz moderne politike in mednarodnega prava? In mu, če bi odgovor ne bil zadovoljiv, odpovedali gostoljubje na Hrvaškem? Ko je vatikanski nuncij na Irskem tamkajšnjim cerkvenim vladarjem prinesel navodilo iz Laterana, naj ne sodelujejo z državo v preiskavi pedofilskih zločinov irskega klera, je moral zapustiti Irsko.

V danem hrvaškem primeru so Vatikanci arogantno pojasnili, da so zadevna zemljišča "vrnili" neki ustanovi v Italiji "izključno na ponovni vzpostavitvi pravice znotraj Cerkve" - kot da bi ravno to ne bil problem: to, da se kanonsko pravo postavlja nad hrvaške zakone, da se po kanonskem pravu rešuje lastninske zadeve na Hrvaškem. Potem pa še neki hrvaški klerik pojasnjuje, da je šlo pri tem za "eno notranjih cerkvenih pravnih dejanj, ki v ničemer ne krši civilnih zakonov". V resnici jih spodkopava. Daje v nič. Ne le na Hrvaškem, temveč v principu. To nas prizadeva vse.

Eden od virov blaznosti v današnji svetovni politiki je, da si organizirane religije lastijo vedno več besede v javnih zadevah in da jim politični razred pri tem sekundira. Ko pri tem začenjajo uporabljati svoje zakone ali drugače spodkopavati obstoječe, vstopamo na zelo nevaren teritorij.