Tipična zgodba o tem, kako so pod določeno oblastjo privilegirana točno določena podjetja, je tudi zadnja revizija računskega sodišča glede najema zgradbe Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) na Dimičevi in bodoče zgradbe ministrstva za okolje ter njegovih organov na Litostrojski cesti.

Ob tem, ko so nekateri mediji na eni strani ter opozicija in njeni privrženci na drugi strani neprestano lajnali zgodbo o tem, da je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal najela stavbo za NPU na Dimičevi ulici kar pri svojem, sicer neizmerjeno, kako tesnem prijatelju Igorju Pogačarju, ki na račun najemnine odplačuje lizing za stavbo in zraven še obilno služi, so zdaj državni revizorji opozorili, da je zakonsko oporečna tudi predpogodba o najemu nesojene nove upravne zgradbe MNZ na Litostrojski cesti.

Scenarij selitve notranjega ministrstva iz Štefanove ulice na Litostrojsko cesto je nastal v obdobju bivšega notranjega ministra Dragutina Mateja. Z najverjetnejšim namenom, da bi zaobšli javni razpis za izbor najboljšega izvajalca del, je investitor del postalo državno podjetje DSU Nepremičnine. Nekdanji državni sekretar na MNZ Vinko Gorenak je še včeraj brez zadržkov razlagal, kako bi v primeru Litostrojske država učinkovito najemala poslovno stavbo od podjetja v popolni državni lasti. Toda to državno podjetje bi investicija stala skupaj z DDV več kot 53 milijonov evrov. Gradnja pa bi pripadala podjetju Imos, ki so mu v preteklosti že očitali, da je bilo blizu oziroma je celo podpornik glavne opozicijske stranke SDS. Ali to drži ali ne, dejstvo je, da je Imos sodeloval na najrazličnejše načine pri nekaterih večjih državnih infrastrukturnih projektih v času prejšnje vlade. Na svoji spletni strani kot reference Imos denimo navaja Konferenčni center Brdo, prenovo državnega zbora, postajo letališke policije Brnik, internat MORS...

Ob vsem tem kazanju mišic slovenskih političnih strank najkrajšo po pravilu potegnejo davkoplačevalci. Kar je tudi nesporno potrdila zadnja revizija najema poslovnih prostorov. Glede na dejstvo, da je amortizacijska doba stavb vsaj za zdaj okoli 50 let, bi eno ali drugo stavbo z najemnino kar nekajkrat preplačali. Stavbo na Litostrojski cesti bi z najemom odplačali v dvanajstih letih in pol, na Dimičevi ulici prej kot v desetih letih. Ob vsem tem pa protagonistom teh zgodb sploh ni nerodno, da se sprenevedajo pred javnostjo. Celo jasne dokaze o njihovi "zmoti" doživljajo kot napade sovražnih političnih sil ali pa še naprej zatrjujejo, da so vse delali zakonito, transparentno in stroškovno učinkovito kot v primeru ministrice Kresalove. Državni revizorji so prišli do nenavadne ugotovitve, da je najemodajalec prostorov za NPU, še preden so "strokovne službe" MNZ odločile, da gre za edino primerno stavbo, že naročal opremo za bodoče kriminaliste, forenzike in druge uslužbence. Te opreme seveda potem ni bilo treba nabaviti na javnem razpisu. Ministrica za notranje zadeve, ki bo kljub želji po odstopu to funkcijo po zagotovilu predsednika vlade opravljala še naprej, je ta zaplet pojasnila s tem, da je "ponudnik zaprosil za projektno nalogo, v kateri je specificirana potrebna oprema, na podlagi katere je na lastne stroške in ob lastnem poslovnem tveganju naročil in kupil opremo". Trenutnemu ugledu vlade s takšnimi izjavami najbrž ne more narediti kakšne posebne škode. Vprašanje pa je, kakšne usluge s tem dela stranki, ki jo vodi, še posebno v času, ko se bližajo volitve.