Andy Schleck, mlajši od bratov odličnih kolesarjev, je namreč v idilični gorski etapi, vredni največjih epskih zgodb, ventilček na obročniku za zmago v Pariz obrnil v svojo smer. Cadel Evans je bil edini, ki je v zaključnem vzponu poskrbel, da ni že v rumeni in da bo preostanek Toura praktično le njun dvoboj. Vsi preostali, morda le z izjemo brata Franka, so že odpisani. Kraljevska etapa s ciljem na najvišji točki v zgodovini Toura (2645 metrov), prav ob 100-letnici prvega vzpona čez ta prelaz z junakom Emilom Georgetom, je bila več kot vredna tega jubileja. Narava je poskrbela za idilično gorsko kuliso. Schleck je napadel na sredini drugega vzpona dneva na Col d' Izoard. Več kot 60 kilometrov pred ciljem. V Leopardu so napad skrbno načrtovali. Z zgodnjim napadom tako daleč od cilja so presenetili preostale favorite, da ni nihče sledil. Dodatno pa so poskrbeli za Schleckovo asistenco, saj so prej čez najvišjo točko Toura, prelaz Agnel, z ubežniki poslali dva pomočnika. Belgijec Maxim Monfort ga je počakal na Izoardu ter mu pomagal rezati veter do zadnjih sedmih kilometrov proti prelazu Galibier.

Med zasledovalci ni bilo sodelovanja, z veliko taktiziranja in igranja živcev je prednost narasla že na krepke štiri minute. Šele v zadnjih 10 kilometrih je svoj položaj teoretično prvega favorita začel reševati Cadel Evans. Z enakomernim ritmom, ki ga je gnala tudi jeza, je začel zmanjševati zaostanek proti vse bolj izčrpanemu Luxemburžanu, medtem ko preostali Basso, Cunego, Voeckler, mladi Taramae na tretjem maratonskem klancu dneva niso pomolili niti glave izza zavetrja. Iz zavetrja in igre za zmago je tik pod vrhom odpihnilo tudi Samuela Sancheza (Euskatel) in presenetljivo tudi Alberta Contadorja (Saxo Bank). "Imel sem slab dan. Kot bi zadel ob zid. Že od starta mi je bilo težko. Zmagati bo zdaj nemogoče," se je slednji poslovil od ponovitve slavja v Parizu.

Z zadnjimi močmi pa je vzdržal domači francoski junak Thomas Voeckler ter za vsega 15 sekund še za en dan obdržal rumeno majico. "Prosim, pustite me dihati. Šel sem do konca. Tu na 2645 metrih ni veliko kisika," je Voeckler le s težavo potiskal besede skozi redek zrak. "Šele v cilju sem izvedel, da smo bili še tri kilometre pred ciljem debele tri minute za Schleckom. Le 300 metrov pred ciljem sem bil znova v rumeni. Sam sem le sledil Evansu, nič drugega. Bolečina na koncu je takšna, da čustva in razmišljanja skoraj ne obstajajo. Poskušal sem ostati zbran, čeprav bi me gledalci dvakrat skoraj podrli, ko so zadeli ob krmilo. Rumena je ostala moja nepričakovano že na Luz-Ardiden, Pateau de Beille, zdaj tu na Galibierju. Sam sem ponosen nase. Evans je res močan. Zame je favorit za končno zmago. Alpe d' Huez? Vsakdo ve, da je Andy boljši od mene in da me bolj poznajo v 'gruppetu' zadaj kot hribolazci spredaj. Ne morem pa reči, kaj se bo zgodilo," je sklenil za zdaj še nosilec rumene majice.