Osnutek programa SDS zelo dobro povzema politično filozofijo SDS, ki jo je bilo vedno težko prijeti za rep. Ne obljublja zgolj neoliberalizma, saj v največji opozicijski stranki dobro vedo, da je s takšnim program praktično nemogoče zmagati. Program zato liberalne programske točke prepleta tudi s povsem drugimi barvami. Ne glede na to, kako neskladni so odtenki. Ideja je enostavna. Obljubiti tako rekoč vse. V centru programa tako stoji obljuba o tem, da bo SDS upoštevala vse odtenke vseh barv. S tem bo tlakovala nič manj kot pot v obljubljeno deželo. Ta sicer ne bo lahka in bo trajala več mandatov, a tja zagotovo lahko prispemo. No, najprej se moramo znebiti tistih, ki so po nepotrebnem popolnoma zavozili državo. Predsednik SDS je nedavno na Odmevih prostodušno dejal, da so razmere, v katerih dela sedanja vlada, res težavne. Vendar ne zaradi globalne krize. Kriva je pač vlada, ki ne zna delovati in ne prisluhniti socialnim partnerjem. Kaj šele, da bi znala izkoristiti vse potenciale slovenske družbe.

Pot v skandinavski raj

V primeru, da bi Slovenijo po letu 2008 še vedno vodila vlada SDS, krize sploh ne bi bilo. Kot bi rekel najbolj znameniti strankin civilnodružbeni pobudnik in njen prvi razvojni mož, kar Slovenija potrebuje, je resetiranje. Tega, na katero točko naj bi se vrnili, sicer nihče ni povsem nedvoumno izrekel. Vendar se odgovor na to vprašanje ponuja sam od sebe. Na točko, preden je SDS izgubila oblast. Do takrat je računalnik Slovenija deloval skorajda brezhibno. Najprej se moramo torej vrniti v leto 2008. Nato pride na vrsto nalaganje novega softvera.

Na prvem mestu so ustavne spremembe. SDS za zdaj ne predlaga nič dramatičnega. Oziroma nič pretirano konfliktnega. Ustavno bi omejili delež javne porabe v BDP na 45 odstotkov, oziroma na točko, kjer sedaj smo. V ustavi bi poleg tega lastnino definirali kot pravico in odgovornost. Kaj to konkretno prinaša, je težko uganiti. Vsekakor zakone, ki bodo na novo definirali odgovornost lastnikov do zaposlenih. Ker SDS istočasno govori o reformi trga dela in njegovi liberalizaciji, lahko najbrž pričakujemo, da bi se odgovornost lastnikov prej zmanjšala kot povečala. V ustavo bi tudi zapisali, da sta trajnostni razvoj in podjetništvo del vzgoje v šolah ter da mora država ustvarjati pogoje za čim hitrejšo praktično uporabo novih tehnoloških in znanstvenih dosežkov ter rešitev. Oboje se zdi hvalevredno. Prvo prinaša nove predmete v šolo, drugo je bolj stvar politične zaveze. Na koncu pa je vprašanje vseh predlaganih novosti predvsem, zakaj bi morale spremembe, ki jih predlaga SDS, sploh postati ustavna materija. Morda pa gre le za odpiranje prostora pomembnejšim ustavnim novostim, ki še čakajo na primeren trenutek.

Vsekakor spremembe ustave, ki jih predlagajo, niso odločilne za doseganje prvega merljivega cilja, ki so si ga zastavili, to je opazno izboljšanje kakovosti življenja. Slovenija bo pod vodstvom SDS v petih letih postala nadpovprečno razvita članica EU. Razvijala se bo 3 odstotne točke hitreje od povprečja EU. Zmanjšale pa se bodo tudi razvojne razlike med slovenskimi regijami. In zgled? Seveda, skandinavske države oziroma nordijski ekonomsko-socialni model. Na kratko to pomeni veliko ekonomske svobode, močno socialno državo, malo korupcije in enake možnosti za vse. Najbrž tudi za izbrisane in gotovo tudi za homoseksualne pare. Slovenija, ki jo bo vodila SDS, bo Slovenija tisočerih cvetov in mavričnih barv. V deželi bo vladala strpnost, močan javni sektor, značilen za skandinavske države, pa se bo krepil kljub zniževanju davkov.

SDS namreč predvideva nižanje davkov. Kot pravi strankin finančni minister, bi razrede lahko razširili tako, da ne bi v 41-odstotno stopnjo padli vsi dohodki nad dva tisoč evrov bruto plače. Povečali bi splošno olajšavo, 20-odstotno stopnjo davka od dohodkov pravnih oseb pa bi v petih letih prepolovili. Tako tlakovana pot v Skandinavijo se zdi vsaj nenavadna, a tudi Skandinavija je v predstavah SDS videti precej nenavadno. Da bi dosegli skandinavski raj, SDS med drugim predlaga konsolidacijo javnih financ, katere bistvo je, da se zmanjšajo odhodki javnega sektorja. To naj bi dosegli s povečanjem konkurenčnosti in varčevanjem. Povedano drugače, s krčenjem javnega sektorja.

Pogumne obljube

Barvni odtenki se v programu SDS tudi na drugih mestih med seboj pogosto tepejo. SDS napoveduje nižanje davkov in trošarin ter hkrati zagotavlja, da bo poskrbela za nova naročila in nove investicije, ki bodo odpirale nova delovna mesta. Zagnali bodo velike državne projekte na področju infrastrukture in izvajali projekte, ki bodo omogočali takojšnje črpanje evropskih sredstev. Ob tem v SDS izrecno podpirajo pospešeno izgradnjo NEK2 ter nadaljevanje in dokončanje gradnje TEŠ6. Ne le to. Vlada SDS bi nemudoma našla tudi denar za podporo izvoznega poslovanja malih in srednje velikih podjetij. Predvsem pa bi okrepila prodajno-trženjske aktivnosti na področju privabljanja neposrednih investicij. Ob tem je zanimivo, da se SDS tega izziva ne bi lotila s spreminjanjem gospodarskega okolja, saj to, kot vemo, lahko zelo dolgo traja. Namesto tega se zavzemajo za sistemski, aktivistični in strateško zasnovan pristop k prodajno-trženjskim aktivnostim. Marketinški aktivizem naj bi pač dal hitrejše rezultate. S čim bi morebitna vlada SDS financirala vse, kar obljublja, ni povsem jasno. O privatizaciji, ki bi prinesla denar v državno blagajno, ne govorijo veliko. Tema je očitno preveč občutljiva. Zato omenjajo le sanacijo bančnega sistema, ki bi jo zagotovili z ustanovitvijo slabe banke, hkrati pa poiskali kupce za banke, saj naj bi država v njih obdržala le 25 odstotkov plus 1 delnico.

Stranka, ki je prepričana, da bo kmalu prevzela oblast, torej napoveduje varčevanje, nižanje davkov, velike državne investicije, marketinški aktivizem, pomoč gospodarstvu, nezmanjšan obseg socialnih pravic, sanacijo bank in njihovo delno odprodajo. Vse to nas bo pripeljalo v Indijo Koromandijo, ki je takoj za drugim vogalom. Med in mleko se bosta, če bo šlo vse po sreči, čez pet let cedila v novi nordijski državi na sončni strani Alp. V situaciji, ko predsednik SDS opozarja na grški scenarij, ki se mu Slovenija bliža, so takšne obljube izjemno pogumne. A SDS verjame vase in predvsem v slovenske ljudi. S pisanjem njihovega programa se jih, kot poroča Reporter, že nekaj časa ukvarja okoli petsto. Od prejšnjega tedna še precej več.

Kaj lahko torej pričakujemo od obdobja 2012-2016, če bo Slovenijo vodila SDS? V letih od 2004 do 2008 je menda Slovenija slovela po neizmerni odprtosti vlade za vse družbene pobude. Po medijski svobodi. Po partnerskem odnosu z vsemi gospodarskimi elitami. Po razumevanju sindikalnih zahtev. Sindikati nikoli niso bili na ulicah. Medijev se ni kupovalo pod mizo v prostorih kabineta predsednika vlade. Politika ni ustvarjala nove gospodarske elite, ki je zrasla tako rekoč iz nič. In kulturni boj je bila sintagma, ki je slovenska družba v tem obdobju ni poznala. V prihodnjem mandatu SDS si ne smemo obetati le ponovitve nedavnih uspehov njihove vlade. Računamo lahko še na precej več. Program, ki bo povzel vse odtenke vseh barv, namreč ni le program. Je popolnost sama.