Če šteje raven odigranega, potem povsem mirne vesti - recimo temu s polno odgovornostjo nekoga, ki je doma in v tujini "pokril" več sto mednarodnih glasbenih festivalov z ogromnim deležem jazzovskih med njimi - trdim, da je letošnji jazzovski festival Ljubljani podaril enega najboljših cvetoberov godb v zadnjih desetih letih, kakršnega se ne bi sramoval noben mednarodni festival, ki zares kaj da nase. Odlika letošnjega "jazza" je bila, da je dajal mlado in raznovrstno godbo zavidljive izvedbene ravni z vsemi muzičnimi zadregami vred, s katerimi se ubada širno jazzovsko polje.

Skrbi ta prepad med obiskom in visoko ravnjo muziciranja. Za prvo je deloma kriv tudi razmeroma inerten "piar" organizatorja, Cankarjevega doma, ki bi z bolj sodobnimi oglaševalskimi in organizacijskimi prijemi moral znati privabljati poslušalce. (Le kam je izginila tista nadvse posrečena jazz terasa kluba CD s kosili, prigrizki, dostopnimi cenami in tiskovnim središčem zraven, zaradi česar se je vsem - glasbenikom, obiskovalcem, novinarjem, nasploh ljudem iz "jazzovskega sveta" zdelo vredno zadrževati se na njej ob živahnih pomenkih?)

Ob siromašni, resnično sfiženi medijski situaciji v Sloveniji, še zlasti ob ultrakonservativnih in populističnih uredniških politikah, je to precej težko, a obstajajo tudi drugi prijemi novačenja in mobiliziranja radovedne žilice poslušalcev. Vanjo je treba v teh časih obupne lahkosti "kafič kulture" vložiti več energije in žara. Verjetno iz vsega res ne kaže delati lažispektakla, kot to iz svoje prireditve počne Festival Ljubljana, ali pa vsevprek nastavljati limanice za družabne kronike. Utripa festivala ob vseh mogočih in nemogočih "dogodkih" v mestu ni bilo zares čutiti, pa vendar nekdo, ki ga ta vitalna godba zanima, hitro najde pot do nje. Na koncertih je bilo namreč precej več tujih obiskovalcev (turistov) in novinarjev kot v preteklih letih, ki jih je - kot so potrdili nekateri med njimi - privabil pester kakovosten program.

Začnimo pri koncu zadnjih dveh festivalskih dni. Sklepni sobotni večer v solidno obiskanih Križankah je bil oblikovan za "starejše občane", kakor je pokazala vidna odsotnost mlajših obiskovalcev. In tudi dobili so godbo, ki je bila lažja, spevnejša, a odigrana s taktom in srcem. To velja tako za prislovično liričnost saksofonista Charlesa Lloyda in njegovega kvarteta, ki je presenetljivo živo in s primernim patosom obdeloval črnsko ameriško tradicijo, kot za dobrodušno domačinko Mio Žnidarič z ansamblom in tudi za hudomušno Portugalko Mario Joao z vokalnimi potezami in gestikulacijo, vredne dražljivih ekshibicij kake Yme Sumac (ali pa bi bila lahko za produktiven zgled, kako ravnati z glasom in stasom, recimo, Vesni Zornik), ki je pač ponudila ustrezno primerno raven nastopanja, obvladovanja glasu, registrov in mično zapakirane godbe. Ta ravno ni dehtela od želje po novem, a tudi ni zastala v skrepenelih formah.

Toda sobota se je dogajala že od opoldneva, ko je v klubu CD s triom odigral "Newyorčan" Igor Lumpert. Predstavil je novo gradivo, ki ga je za album snemala portugalska založba Clean Feed. Morda so bile zgodnja ura in snemalne okoliščine vzrok za sprva bolj tipajočo Lumpertovo igro, ki ni imela pravega saksofonskega volumna, zato pa je v toku solidnega špila bolj prepričala njegova tvorba raznovrstnih, na bopovskem občutenju grajenih komadov, v katerih je Lumpert pokazal, da je dober lirik. Sobotna popoldanska matineja v klubu je prinesla vse, kar krasi sodoben jazz, ki gre daleč onstran tradicionalnih konvencij. Evropska premiera kvarteta 11:11 ameriškega basista Erica Revisa je bila razkošen prikaz, kam vse se razteza sodobna glasbena imaginacija, ki združuje improvizacijski impulz, sodobno kompozicijo in skupinsko igro, ki prek peklensko dobrih inštrumentalistov združuje malodane vse v godbah z osupljivo širokim referenčnim spektrom. Ken Vandermark je bil neustavljivo gibek in prediren na klarinetu, pianist Jason Moran je rafiniran prebiralec tipk, ki se upogibajo pod monkovskimi intervali in prefinjeno modalnostjo skupaj, motor (tako kot že prej pri Lumpertu) pa je bil silovit bobnar fantastičnih udarcev in smisla za kombinatoriko Nasheet Waits. Zaključni, upičeni "off beat" blues, poln drobnih zamikov in skupne energije, je emocionalni naboj povzdignil do višav. Nedvomno eden špilov festivala.

Petkov program, pripravljen v sodelovanju s portugalsko založbo Clean Feed in njenim vodjem, "sokuratorjem festivala" Pedrom Costo, je bil smela programska odločitev. Prodorna založba, ki letos praznuje desetletnico, je med vodilnimi novojazzovskimi v svetu. Nabor z dano muziko pa je po dolgih letih resnično ustvaril aktualen, vsebinsko dosleden programski festivalski dan, kakršnih v Ljubljani ni bilo od osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Vsi po vrsti, portugalski trio vihravega pianista Bernarda Sassettija, skandinavski (razširjeni) oktet Angles pihalca Martina Küchena z lokom, ki seže od erupcij v repetitivni igri zgodnjega Archieja Sheppa do melodičnega minimalizma z nekaj tečnimi odkloni, zasedba Bigmouth basista Chrisa Lightcapa, ki spretno polemično sestavlja in razstavlja enostavne melodije z ritmiko iz pop sveta (z lahkotnostjo igre mogočnih amplitud in občutij je blestel saksofonist Tony Malaby) in na koncu še freejazzovski napad Malabyjevega tria (z Williamom Parkerjem na kontrabasu in ponovno Nasheetom Waitsom na bobnih), prav vsi so odigrali na robu, kjer je prisotna želja po invenciji, pomešana z visoko koncentracijo in odgovornostjo pri muziciranju.

Ton in strukturacijo časa so letošnjemu festivalu dajali odlični bobnarji. V glasbi, ki je tako kolektivna, "banditska", kot je jazz v najširšem pomenu izraza, je kočljivo izpostavljati delež posameznikov, pa vendarle tako raznovrstnega, impulzivnega in barvitega bobnanja na enem kupu že dolgo ni bilo slišati. Tolkalci niso več preštevajoča bitja naglašenih in nenaglašenih dob. So zgovorno eliptični, zvensko natančni in pravi motorji skupin. V njihovem arzenalu odzvanjajo ritmični vzorci iz vseh godb (vključno z elektronskimi plesnimi žanri), ki jih vešče predelujejo. Zatorej velik poklon Nasheetu Waitsu, Geraldu Cleaverju, Kjellu Nordesonu (v Angles) in Ericu Harlandu (v Lloydovem kvartetu).

Jazz je zdržal. Bil je pester, pa ne zaradi pestrosti same, marveč zaradi raznovrstnosti pristopov in doslednih drž. Ni bil mrtvo truplo, glasba za "lounge", za prijetno ozadje ali za skomine iz "velike" preteklosti. Dajali so nam brihtno in živo muziko.