V Adis Abebi mi je profesor na tamkajšnji univerzi ob pravi etiopski kavi pretreseno izjavil:

"Jugoslavijo smo zelo spoštovali. Bila je zgled za mnoge neuvrščene države. Toda nikoli si nismo mislili, da je na tem svetu lahko kdo še slabši od Afričanov, ko gre za medsebojne obračune…"

Branko Soban v predgovoru h knjigi Mateja Šurca in Blaža Zgage V imenu države (Založba Sanje)

***

Punk is not dead

Zadnji skupni grafit ex-Jugoslavije

***

Ste se zadnja leta kaj sprehajali po ulicah Zagreba, Beograda, Sarajeva, Skopja in drugih urbanih okolij bivše Jugoslavije? Ne vem, ali ste bili pozorni na grafite in zmazke po starih, neurejenih fasadah. Neke nove parole, neka nova imena. Janezi, Franjoti, Alije, Sloboti etc. Nove kratice. SDS, HDZ, SPS etc. Nič kaj dosti spomina na nekdanjo skupno državo, na Jugoslavijo. Morda tu in tam kakšen sramežljiv grafit s Titovim imenom. Še vedno pa z neprepleskanih fasad sijejo zbledeli grafiti Punk is not dead. Tako rekoč zadnji skupni simbol ex-Jugoslavije. No, punk morda res ni mrtev, je pa postaran, utrujen. To sem na lastne oči videl julija 1996, ko so se v ljubljanski Hali Tivoli postavili na oder legendarni Sex Pistols, brez pokojnega Sida Viciousa. Dvojec Johnny Rotten in Sid Vicious, suhljata pankovca iz konca sedemdesetih sta bila zaščitni znak, prepoznavna ikona benda. Med mnogimi starimi »prdci«, ki so dodobra napolnili halo, sem bil tudi sam. Nisem bil razočaran, a bilo mi je nekako nerodno. Ni bil ključni problem, da so prišli na oder neceli, brez Sida, ampak da so delovali še bolj obrabljeni, kot sem sam. Johnny Rotten, nekoč energijska bomba, je v ritmu rahlo dvigal pete in zgolj nakazoval nekdanje skakanje po odru. Rekel sem si, punk ni mrtev, je pa načet. Leta pač. Legendarni Johnny Rotten se je kasneje, pri petdesetih, prekvalificiral in posnel famozni spot za maslo (http://www.youtube.com/watch?v=7mSE-Iy_tFY). Menda mu je, če držijo časopisne navedbe, v žep kapnilo šest milijonov. A piškavi milijoni ga niso potegnili v posel, je povedal. Pač pa kostim, tradicionalna, na njegovo telo umerjena obleka iz angleškega tvida.

Pa Jugoslavija? Tudi Jugoslavija ni mrtva. Pa tudi živa ne. Je pa nepozabno zaznamovala generacije. Tako zelo, da spomin na skupno državo živi. V glavnem v pozitivni podobi. A če je bilo tako lepo, zakaj smo šli narazen? Pa kaj ločitev! Zakaj smo se na koncu velike ljubezni pobijali?

Ni enostavnih in enodimenzionalnih odgovorov. Morda smo, drugače kot Johnny Rotten, napačno zastavili prekvalifikacijo, ko se je paradigma socialistične države iztrošila. Namesto da bi se ločili, a naprej trgovali in sodelovali, smo se začeli vojskovati. In zadnji veliki skupni ekonomski projekt je bila trgovina z orožjem. Seveda je imela, kot že vseskozi v Jugoslaviji, Slovenija tudi v trgovini z orožjem najbolj ugodno situacijo in največje dobičke. (Kdor dvomi, naj poseže po najnovejši knjigi o orožarskih poslih Šurca in Zgage. Vredno branja in premisleka). A na orožju ne moreš graditi prihodnosti, lahko le uničiš preteklost. Nostalgično podobo. Seveda v stari državi ni bilo vse romantično, lepo. Daleč od tega. Nostalgični pogled nazaj je posledica nezadovoljstva s sedanjim stanjem. Kot kaže anketa v štirih bivših jugoslovanskih republikah, so se medsebojna razmerja vendarle spremenila manj, kot se nam zdi. Izriše se podoben sociogram, kot smo ga poznali iz zgodnjih osemdesetih. In veliko bolj spravljiv, kot je bil v devetdesetih. Morda površno branje podatkov tega ne razkrije, a po dvajsetih letih se je začel proces normalizacije. Bolj se zanimamo drug za drugega, kot smo si pripravljeni priznati. Seveda je Slovenija v posebnem položaju. Kot je vedno bila in kot jo je manjša involviranost v državljansko vojno še utrdila. Kljub vsem »nategom« je še vedno najbolj zaželena gospodarska partnerica. Z zamero, previdnostjo in nezaupanjem do sosedov nekako izstopa Hrvaška. Gotovo je to tudi slaba izkušnja vojne. A Bosna in Hercegovina, ki ima še slabše izkušnje, te distanciranosti ne izkazuje.

Med nekdanjimi republikami so razlike, a te razlike so manjše, kot je skupna razlika do tretjih – etabliranih evropskih demokratičnih držav.

Nismo več socialistične republike, smo pa še vedno balkanske. Ki izražajo zelo nizko stopnjo zaupanja hramom demokracije – parlamentom. Nizko tudi pravosodju. A hkrati visoko vojski.

Ko so se še mladi vojaki posameznih republik še gledali preko muhe, je bil ključni problem razreševanja konfliktov, da se nobeno premirje ni obneslo, ni spoštovalo. Odkar so se vojne prenesle na domača prizorišča, v kulturni boj, teh težav s premirjem ni več. Ker do njega sploh ne pride več.

A kakorkoli. Še dobra dva meseca nas loči od skupne strasti. Elitnega športnega tekmovanja – evropskega prvenstva v košarki. Enkratna prilika za popravne izpite in rehabilitacijo. Vsi »smo« odlični in vsi navijamo za vse, dokler se medsebojno ne spopademo. Velja?