Bilo je žalostno na dveh velikih zaslonih gledati gromozanske kaplje potu na obrazu v ospredje potisnjenega back vokalista, ki zaman poskuša zabavati razočarano dvajsettisočglavo množico. Bilo je žalostno ne prepoznati enega samega napeva v množici hitov odlične pevke in namesto koncerta eno uro spremljati mučni prizor, ki je bil še najbolj podoben tistemu z začetka filma Kraljev govor, v katerem jecljajoči govornik Colin Firth obmolkne pred celo državo poslušalcev.

In medtem ko sem sam obžaloval predvsem to, da nisem ta večer ostal na koncertu "domaće senzacije" Goribor, sta se za mojim hrbtom Slađana in Igor prerekala o tem, ali smo s katastrofo, ki se nam je odvijala pred očmi, dobili celo več, kot bi dobili s koncertom, saj je debakel po Igorjevem strokovnem mnenju najmočnejši možni performans, ki si ga lahko človek zamisli. Slađana je po drugi strani ostajala neomajna v prepričanju, da gre le za obsodbe vreden nastop, s katerim so organizatorji prevarali in izigrali množice ljudi, med katerimi niso bili le njeni največji oboževalci, ki bi bili pripravljeni plačati tudi več kot 45 evrov za to, da jo vidijo, kako dvakrat predstavi svoj orkester, zamomlja dve pesmi in trikrat pohvali obleko človeka na svoji levi, ampak predvsem takšni, ki so se z vseh koncev Balkana zgrnili v Beograd, da bi videli le obljubljeni vrhunski glasbeni dogodek.

Pravzaprav se je pod odrom ves večer odvijal vnet boj teh dveh prevladujočih skupin, saj so slednji že po drugi "glasbeni" točki začeli z glasnim negodovanjem in žvižgi, medtem ko je manjša skupina najzvestejših fanov vse do neslavnega konca kričala "hajde Ejmi, možeš ti to!", nemalo pa jih je tudi verbalno obračunavalo z žvižgalci ter jih zaradi njihovi neuvidevnosti do uboge velike Amy pošiljalo domov in, v določenih primerih, si lahko predstavljate, še marsikam drugam.

Medtem pa je Moby, ki je po polnoči na odru pod Kalemegdanom oddelal nesporno vrhunski koncert in glasbeno vsaj delno rešil to nesrečno beograjsko noč, v zaodrju tvitnil "Igram na festivalu v Srbiji z Amy Winehouse in Amy na odru le momlja... lahko kdo prekine to moro? Srce se mi lomi," in lepo povzel razmišljanja mnogih, ki ta večer nismo vedeli le tega, zakaj so Amy v takšnem stanju sploh spustili na oder, zakaj je, ko ga je prvič zapustila, niso zadržali v zaodrju in zakaj se nekomu ni zdelo potrebno, da prekine njeno blamiranje na očeh nepregledne množice ljudi, ki se je preko socialnih omrežij v hipu razraslo v katastrofo globalnih razsežnosti, končalo pa z odpovedjo napovedane turneje, ki naj bi prinesla pevkin "veliki comeback".

A človeško dostojanstvo Amy Winehouse ta večer preprosto ni bilo vredno niti pol litra tuborga, ki se je po sponzorski pogodbi moral prodajati "ne glede na vse". Ona se je morala znajti na odru, na katerem je bil zanjo pravi podvig že stanje na nogah, ker je nekdo v zaodrju koncert že prodal in bi mu odpoved prinesla preveč nevšečnih zapletov. In, konec koncev, le kdo bi napolnil vse te stolpce portalov in časopisov in hkrati prispeval še eno dramatično poglavje v veličastni nastajajoči zgodbi o Amy Winehouse, zgodbi, ki danes prodaja oglasne prostore v medijih, nekoč pa bo, če bo le njenim piscem uspelo nadaljevati začeto, končala v knjižnih bestsellerjih in hollywoodskih blockbusterjih.

Amy, ki trenutno proti svoji volji nastopa v lastnem reality showu, je namreč bolj kot vse drugo ujetnica zgodbe o sami sebi, ujetnica zgodbe o še eni veliki pevki, ki ni zdržala pritiska in je utonila v brezno omame, iz katerega se ne bo nikdar več izvlekla. Kakšna maestralna filmska uspešnica bo to nekoč, če le ta genialna reva potone še malce globlje, če se z najvišjega vrha, na katerem je še pred kratkim bila, pogrezne v še nižje nižine. In kako veseli bodo lastniki pravic na njeno življenje, če se bo njen prosti pad naposled končal dva metra pod zemljo, dokler je še mlada in lepa, in jo bodo tako na najboljši možni način, kot že premnoge pred njo, zlahka pretvorili v neskončno donosni mit in kult.

Neka vzhajajoča hollywoodska zvezda bo potem lahko blestela v življenjski vlogi Amy Winehouse, v filmu, v katerem bo prekaljeni režiser s pomočjo z oskarjem nagrajenega starega mačka v stranski vlogi negativca, ki v nekem prizoru pijano Amy prisili, da se odvleče na oder pod Kalemegdanom ter se tam nebogljena razgalja pred dvajset tisoč ljudmi, spregovoril o krutosti glasbene industrije v imenu te iste. In isti negativec, ki je nekoč pijano, zadeto in napsihirano dekle potisnil na oder pred vse nas in temu rekel "koncert Ejmi Vajnhaus", bo štel denar od kinovstopnic, denar gledalcev, ki si bodo med tragičnim prizorom v Beogradu verjetno brisali solze. In takrat se bomo šele lahko počutili prevarane vsi, ki smo "jedne tople letne večeri pod zvezdanim beogradskim nebom" plačali za to, da smo lahko statirali v tem filmu.

Zaklel bi za konec, priznam, a kaj, ko to ne bi nikomur pomagalo. Še najmanj pa Amy Winehouse.