Dve tretjini orožja pokupijo države v razvoju, največ pa ga proda pet stalnih članic varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. To je gotovo ena najbolj bridkih ironij: OZN so ustanovili leta 1945, po vojni, da bi z njo zagotovili trajni mir, da bi poskrbeli za varnost, socialno-ekonomski razvoj, človekove pravice, humanitarne dejavnosti in razvoj mednarodnega prava, danes pa so njene najpomembnejše članice najpomembnejše trgovke s smrtjo, njene najmanj vplivne članice pa največji kupci. Vsa ta sprega političnih predstavnikov pa v palači ZN ves čas veselo ščebeta o miru.

Vojne niso več stvar vojakov in bitk, saj je orožje vse bolj sofisticirano in zahodni politiki pri svoji vojni propagandi vse bolj poudarjajo, kako malo žrtev je v novih vojnah na njihovi strani. Tako naj bi se ameriška javnost veselila te "čiste" vojne: juhu, le okoli dva tisoč krst iz Afganistana, kako zanemarljiva številka, če jo primerjamo s "sovražnikovimi" izgubami, ki jih je na desetine tisoče in jih ne zna nihče prešteti, saj gre za pobijanje brezimnih civilistov. Za vojno v Iraku in Afganistanu je Obama, nagrajen z Nobelovo nagrado za mir, namenil toliko denarja kot za celotno reševanje ekonomske krize: 700 milijard dolarjev.

Zakaj ljudje pristajajo na vojno, ki jim krade življenja, otroke, človečnost in denar? Ker so brez moči ali pa manipulirani. Najlaže pa je manipulirati z ljudmi v ekonomski stiski, ki so kot posamezniki v družbi nezadovoljni, politično-ekonomsko-vojaška elita pa jih prepriča, da je krivec "drugi" in da je rešitev za njihove težave v osvajanju. Toda računica vojne se ekonomsko državi nikoli ne izide, celo stroški zmagovalk so vedno veliko večji od dobička. Edini, ki z vojno res zaslužijo, so zasebniki, peščica zasebnih korporacij, proizvajalcev orožja, ponudnikov logistike, ki jo vojna potrebuje, in tistih, ki si prisvojijo osvojena bogastva (rudnine, nafta, zemlja, voda). Stroške vojne vedno plačamo davkoplačevalci, v denarju in uničenih življenjih, pri dobičku nikoli ne sodelujemo, to je skrajno cinična resnica.

Vojna je tudi priložnost, ko se v imenu države lahko počne praktično vse, ubijanje, plenjenje, posilstva, preprodaja orožja, blaga, drog, ljudi in njihovih organov, vojna je stanje blažene nekaznovanosti, kjer tudi "mali" človek, ki mu prej ni nič uspevalo, lahko sprosti svoje najnizkotnejše nagone. Na tega "malega" človeka računata politik in poslovnež, ko začrtata vojno. Ta mali človek je najemnik, ki ne vpraša, zakaj se bojuje, ampak za koliko. To je tudi past vsake profesionalne vojske, ki bi morala imeti podvojeni nadzor civilne družbe, a se je ta dejansko zmanjšal za polovico. Slovenija ne bi nikoli prestopila med agresorje v Afganistanu in Iraku, če bi bili vojaki obvezno vpoklicani, saj bi ob prvi rani vsa država odšla na ulice; absurd naših vojakov tam, v oddaljeni puščavi bi bil jasen vsem. Če se krsta zgodi zdaj, bo sledilo nekaj političnih domoljubnih govorov in užaloščeno sorodstvo.

Toda ali je iz pogostosti vojn in iz tega, kako tudi običajni ljudje v vojni lahko postanejo zverine, mogoče sklepati, kot v omenjenem zborniku dr. Gregor Tomc, da "nasilje gnezdi v naši biologiji in je zaradi tega kulturno univerzalen pojav"? Je za Hirošimo torej kriva "naša biologija", in ne kulturne deviacije? Je krivda torej kolektivna, celo univerzalna (so torej krive tudi žrtve?), in ne posamična? So za politiko vojaških odločitev, ki so vedno bile in bodo najbolj odtegnjene javnemu vplivu, odgovorni tisti, ki jo sprejemajo, ali oni, ki smo z njimi le (post festum) seznanjeni in se jim lahko kvečjemu upiramo, če že ne uklonimo? In kako je potem z "biologijo" narodov, ki jim mir uspeva že stoletja, denimo s Švico, kako je Gandiju in Mandeli uspelo po mirni poti osvoboditi milijone skrajno zatiranih ljudi? Je z njihovo biologijo kaj narobe? Tomčevo sklicevanje na biologijo, ta njegov esencializem hudo zaudarja po številnih drugih esencializmih, s katerimi opletajo ideologi vseh vrst: ženske so biološko bolj primerne za kuhalnico, moški po naravi plenijo mlada dekleta, črnci so po naravi manj razviti...

Tudi o eni najbolj pomembnih političnih zahtev iz 80. let, o zahtevi po miroljubni usmerjenosti Slovenije in njeni demilitarizaciji, govori Tomc prezirljivo, kot o ošpicah, ki jih je prerastel, kot o otročji utopiji (levičarski, ki naj bi jo zastopal Tomaž Mastnak, in duhovni Marka Hrena).

Ta diskvalifikacija zahteve, ki je bila takrat ne le preroška, ker je pravilno detektirala prihajajoče žvenkljanje orožja, ampak je predstavljala realno utopijo, torej nekaj, čemur bi bilo ob malo večji količini inteligence na vodilnih položajih mogoče slediti, je le še dodaten kamenček (Mirovnega inštituta!?) v prevladujočem militantnem diskurzu povzdigovanja sile, ki smo mu priča te dni, ko je povsem pozabljena moč odločevalske in državljanske treznosti, ki nas je rešila najhujšega, a ni zmogla še tistega napora, da bi morda preprečila še kaj več. Zahteva po miru, ki je imela veliko javno podporo tako zaradi duha časa kot zaradi osovražene JLA, ni bila otročarija nekaj posebnežev, ampak je odražala široko razpoloženje. Tudi zato je segla čisto v vrh slovenskega predsedstva in je, kot je povedal njegov tedanji član Dušan Plut, pomembno sooblikovala politiko osamosvajanja, ki so jo žal vse bolj prevzemali tisti, ki so verjeli zgolj v orožje (in posel z njim). Po eni strani je sokreirala odrešilno slovensko odločitev za moratorij na osamosvajanje in brionska pogajanja, po drugi strani pa je res popolna poraženka kasnejšega razvoja Slovenije, ki se je ne le povsem odrekla demilitarizaciji, z vstopom v Nato je postala osvajalna vojska. In ta poraz je minuli teden dobil novo absurdno potrditev: pri krčenju proračuna sta se z očitki, kdo potrebuje manj denarja, obmetavala kulturno in šolsko ministrstvo. V normalni družbi bi stopila skupaj in pogled državljanov usmerila proti obrambnemu ministrstvu.