Ob prvem zaslišanju v Beogradu pa je aretirani general vojske bosanskih Srbov Ratko Mladić izrekel tole: "Ne krivite mene, vi ste tisti, ki ste volili Miloševića." Gre za dve diametralno nasprotni izjavi (čeprav sta si podobni v tem, da se tisti, ki jo izreka, želi oprati krivde), saj Bush trdi, da nekaj takega, kot je kolektivna krivda, ne obstaja, da torej dejanj peščice ljudi ni mogoče prenesti na celotno nacijo, Mladić pa ravno nasprotno. Ob tem sta obe situaciji - tako zloraba iraških zapornikov kot zločini, ki bremenijo Mladića - zgleden primer, kaj se lahko zgodi, če ljudje dobijo moč nad tistimi, ki v njihovih očeh veljajo za "sovražnike".

Kaj privede do vojnih zločinov?

Vprašanje, kaj je tisto, kar človeka potisne v "zla dejanja", je staro toliko kot človeštvo. Psihologi se v zadnjem času strinjajo, da sadizem, izveden v vojaški uniformi, ni zgolj rezultat nakopičene agresije skupine ljudi ali tega, da imamo opravka z nekaj "slabimi semeni", temveč gre za "sinergijo dejstev kompleksne dinamike instrumentalne agresije vojnih in političnih elit", kot v razpravi z naslovom Vojna in kolektivno obnašanje (Rat i kolektivno ponašanje, Beograd, 2001) piše Leposava Kron. Ta sklop dejstev ponuja odgovor na skorajda retorično vprašanje, ki ga v knjigi Slavenke Drakulić z naslovom Oni še muhe ne bi ubili (They Would Never Hurt a Fly, 2004) srbskemu vojaku postavi muslimanski civilist, ki ne ve, da bo že minuto kasneje ubit: "Vsi smo živeli skupaj, Muslimani, Srbi, Hrvati. Kaj se je zgodilo nam, običajnim ljudem? Zakaj smo to dopustili?"

Ismet Dizdarević v razpravi z naslovom Občutek krivde in obžalovanja načrtovalcev in izvršiteljev genocida (Osjećanje krivice i kajanja planera i izvršitelja genocida, 2007) piše, da povezava med predhodnimi pripravami in kasneje udejanjenim zločinom vsekakor obstaja. Začne se z latentno sovražno naravnanostjo proti Drugemu, ki je v naših očeh odgovoren za življenjsko stisko, v kateri smo se znašli. Primerov stisk, ki vodijo v sovraštvo do drugega, je zgodovina (in navsezadnje tudi sedanjost) polna, mi bomo za zdaj izbrali tisto, ki je na prostoru bivše Jugoslavije nastala po Titovi smrti in ki jo Slavenka Drakulić opisuje takole: "Smrt Tita je na ljudi delovala kot naravna katastrofa, kot potres ali poplava. Zavladal je občutek ogromne izgube, strahu pred prihodnostjo, obup…" Vsaka taka stiska je "odličen" poligon za to, da pričnemo iskati krivca za nastalo stanje, da uperimo prst v Drugega. V "težkih življenjskih situacijah", pravi Dizdarević, "se zgodijo spremembe, ki rezultirajo v napakah v oceni sveta in stvarnosti (…). Ena izmed poti izhoda je izgradnja novega pogleda na svet. Pri tem niti ni pomembno, kakšen je ta nov pogled, pomembno je, da vodi k nekakšni rešitvi."

Tako ni težko razumeti, zakaj so Srbi izvolili nacionalističnega Miloševića. Kot piše Drakulićeva, je Milošević "zlahka zapolnil emocionalno praznino. Ljudje so potrebovali nekoga, ki bo skrbel zanje. Nacija sirot je potrebovala novega očeta." Še en primer, ki bi potrdil tezo, da je družbena stiska tista, ki povzroči sovraštvo do Drugega ter vzpon (navadno narcističnega) vodje, je tudi situacija, v kateri se je znašla mlada nemška generacija po porazu Nemčije v prvi svetovni vojni. Dizdarević: "Mnogi očetje so umrli ali postali invalidi, tisti, ki so preživeli, pa so nosili breme poraza in osebno sramoto. (…) V nastalem kaosu se mlada generacija ni mogla opreti na svoje očete. Hitler jim je 'ponudil sebe'."

Pomembno vlogo v ustvarjanju okoliščin, ki postopno privedejo do vojnih zločinov, vsekakor odigrajo tudi mediji (oziroma z njimi upravljajoča politična elita). Dizdarević pravi, da je "s psihološko propagando v zavest ljudi posajena misel o občutku superiornosti, nacionalne vzvišenosti in verske pravovernosti. V takšnih okoliščinah so nastali potencialni nasilneži, ki so svoje genocidne pobude in aktivnosti 'opravičevali' s 'sovraštvom' in 'sovražnimi namerami' pripadnikov drugih narodov. (…) Srbski nacionalizem - kot tudi drugi ekstremni in militantni nacionalizmi - je nastal na natanko takšni medijski propagandi." Leposava Kron dodaja, da se takšna ideološka propaganda "potem širi in v obliki socialne infekcije dobiva epidemične razsežnosti. Ves latentno morbidni in destruktivni potencial, ki je bil prej pod nadzorom, se deblokira, osvobodi in izvrši v aktu ubijanj, spolnih zlorab ali torture nad pripadniki drugega ali drugih narodov."

Nastanek mitskega heroja

Ob tem je bržkone pomembno tudi, da izpostavimo tisto, kar je v svoji razpravi z naslovom Misli o času vojne in smrti zapisal Sigmund Freud, namreč, da je "država tista, ki podpihuje in ustvarja nasilje, ona je tista, ki posameznike usmerja k uresničitvi lastnih političnih ciljev".

Pomembno vlogo odigra tudi vojaška vzgoja (vojska pa je spet del državnega aparata). Kajti od vojakov se od prvega dne zahteva brezprizivna poslušnost, zahteva se, da nimajo osebnega mnenja, prepričujejo jih, da je za njihova dejanja odgovoren tisti, ki je višje v hierarhiji, ter da morajo vedno slediti svoji skupini. Njihova uniforma jim po eni strani daje občutek moči, po drugi pa dodatno prispeva k zlitju z drugimi in relativizaciji (ali izničenju) občutka lastne odgovornosti. Dr. Gorazd Vojteh Mrevlje, psihiater, psihoterapevt, supervizor in sodni izvedenec psihiatrične stroke, poudarja, da je "pomembno tudi to, s kakšno ideologijo je ta vojska podkrepljena. Ali ima samo vlogo prikazovanja moči in obrambe države ali pa je to vojska, ki ji poveljuje 'od boga poslan' posameznik, ki je začutil svoj zgodovinski trenutek, ko mora odrešiti narod."

Dr. Mrevlje je opozoril tudi na spreminjanje vrednot: "Vse tiste vrednote, za katerimi sicer stojimo, so v vojni zrelativizirane, saj je naenkrat nekdo, ki bi sicer veljal za množičnega morilca, heroj." Oziroma, kot piše Leposava Kron, obstajajo "posebne situacije in dramatične epizode, v katerih tabu umora ni več tako absoluten, tisti, ki ga prekršijo, pa ne tako drastično kaznovani ali izolirani. Vojna je ena od ekstremnih situacij, ki povzročijo, da je tabu na socialni in individualni ravni zrelativiziran."

Kronova piše, da lahko narcistični "vodja, ki je prepričan v svoje posebne talente, sistemsko uporablja svojo narcistično karizmo, da bi prišel do političnega vpliva nad ljudmi. Ideja veličine vodje skoraj nikoli ni zasnovana na njegovih realnih uspehih, temveč na ideji narcistične veličine. V medosebnih odnosih je takšen vodja navadno izjemno aroganten." Kombinacija arogance in politične moči pa je zelo nevarna, saj jo je navadno najti prav pri tistih posameznikih, ki "začenjajo vojne, manipulirajo z ljudmi in spodbujajo situacije, ki se navadno končajo na sodišču, v umobolnici ali mrtvašnici".

Slavenka Drakulić v omenjeni knjigi na primeru dveh vodilnih osebnosti, obtoženih za vojne zločine (oziroma genocid), Miloševića in Mladića, pokaže, da sta oba izjemno narcisoidna, pri čemer ima Mladić (bolj kot Milošević) vlogo mitskega heroja. "Mladić je postal 'nebeški bojevnik', legendarni junak - tako kot knez Lazar pred njim."

Kdo je torej kriv?

Ob koncu lahko odgovorimo na vprašanje, ki sta ga na začetku članka s svojima izjavama (nevede) zastavila Bush in Mladić. Kdo je kriv za grozodejstva, ki so izvršena pod vojaško uniformo? Tisti, ki uniformo nosi, ali tisti, ki mu jo je podelil? Zdi se, da po vsem povedanem odgovor vendarle ni tako zelo težak. Seveda je krivda v prvi vrsti individualna, seveda obstajajo ljudje, ki so psihopati, sociopati (za kar bi lahko, če bi sledili Bushu, razglasili ameriške vojake iz iraškega zapora), toda sociopati so manjšina. V večini primerov gre za "povsem običajne" državljane, katerih grozodejstva je spodbudila, če ne kar ustvarila situacija, v kateri so se znašli. Mi pa smo tisti, ki s svojimi odločitvami ob izpolnjevanju volilnih lističev, z nasedanjem politični propagandi, s sovraštvom do Drugega takšne situacije omogočamo.

To tudi pomeni, da so bili ameriški vojaški nadzorniki bolj verjetno navadni Američani, ki se v drugačnih okoliščinah ne bi tako obnašali, Busheva administracija (ki so jo ljudje izvolili) pa tista, ki jim je dala moč (in uniformo), da postanejo sadisti. Enako velja za primer Ratka Mladića in njegovih zločinov, pa čeprav je to človek, za katerega je celo Milošević (ki se je že med vojno skušal distancirati od njegovih dejanj) dejal, da je "popolnoma nor".

Za moralno odgovornost, ki jo nosimo ljudje, "pa ni sodišča, razen zgodovine in njihove lastne vesti", pravi Slavenka Drakulić. "Kakšen paradoks, da jih je od vseh možnih prav Mladić spomnil na njihovo vlogo v masakru, ki bi ga raje pozabili!"