Sophie Guyot (rojena 1970) je magistrica umetnostne zgodovine, specializirana v oblikovanju svetlobnih objektov in instalacij. V zadnjih letih se osredotoča na monumentalne instalacije v urbanem prostoru in raziskuje odnos človeka do biotopa. S svojo instalacijo Green se je uvrstila v letošnji program festivala Nuit Blanche (Bruselj), svoje svetlobne skulpture pa je med drugim predstavila na festivalih Paléo v Nyonu, Festival de la Cité v Lausanni, Les Ambies v Parc du Futuroscope v Poitiersu in Fete des Lumieres v Lyonu.

Sophie Guyot svoje svetlobne instalacije in skulpture razstavlja tako na odprtem kot v galerijskem prostoru, občasno pa vodi tudi ekološko obarvane delavnice oblikovanja svetlobnih teles.

Uporaba svetlobe v vizualni umetnosti vas zanima tako s teoretičnega kot ustvarjalnega vidika. Kaj v zvezi s svetlobo vas tako fascinira?

S teoretičnega vidika sem se začela za svetlobo zanimati med študijem umetnostne zgodovine, ki je usmeril mojo pozornost na svetlobo, na to, kako določen način uporabe svetlobe vodi pogled in oblikuje dojemanje narave, prostora in navsezadnje človeka. Občudujem nizozemske in flamske renesančne umetnike, ki so svetlobo v vizualni umetnosti predvsem v slikarstvu uporabljali tako, da so poudarjali in razkrivali človeško psihologijo. Na njihovih slikah lahko opaziš vse podrobnosti človeške figure, kar ustvarja bližino, skorajda intimnost med naslikanim in opazovalcem oziroma gledalcem.

Kar pa zadeva ustvarjalni vidik, lahko rečem, da sem postala umetnica prav zaradi svetlobe, zaradi možnosti uporabe in oblikovanja svetlobe.

Ustvarjalno pot ste začeli kot oblikovalka svetilk, danes pa se posvečate v glavnem svetlobnim instalacijam in skulpturam, ki so po vaših besedah odziv na okolje, v katerega jih postavite.

Res je, najprej sem oblikovala preproste svetilke, ki pa so hitro postale neke vrste svetlobne skulpture, saj me je bolj kot osvetljevanje prostora zanimalo oblikovanje svetlobe. Tako sem začela ustvarjati svetlobne instalacije, ki so skoraj vedno moj odziv na okolje, predvsem na urbani prostor, v katerega jih postavim. Zame je namreč prav arhitektura eden glavnih virov navdiha.

Kaj vas navdihuje poleg arhitekture? Kje iščete ideje za svoje delo?

Na to vprašanje ne morem dati drugačnega odgovora kot splošnega - po eni strani me navdihuje vizualna umetnost na splošno, po drugi strani pa vsakdanje življenje, se pravi stvari, ki jih opazim v svojem neposrednem okolju. Ob tem so moji projekti skoraj vedno tudi neke vrste referenca na okolje, v katerega jih postavim oziroma poskušam vključiti. V končni fazi mora vsaka instalacija najti svoj prostor v okolju, saj je končni vtis seštevek različnih dejavnikov.

Verjetno je lažje zbuditi pozornost ljudi s skulpturo ali instalacijo postavljeno na prostem kot v galerijskem prostoru?

Vsekakor. Razstavljam tudi v galerijah, vendar galerijsko okolje za določene projekte ni optimalno. Moje delo zaživi šele v stiku z okoljem in arhitekturo, poleg tega pa s postavljanjem skulptur ali instalacij na javnih površinah lažje dosežem ljudi, se pravi mojo publiko.

Sami ste rekli, da s svojimi instalacijami poskušate prenesti del narave v urbano okolje. Je bil to tudi namen instalacije, ki jo predstavljate na festivalu Svetlobna gverila?

Omenila sem že, da imajo moje instalacije zelo intenziven odnos z okoljem, zato je pomembno, da najdem lokacijo, kjer se gibljejo ljudje. Tako sem tudi v Ljubljani poskušala ustvariti instalacijo, ki se odziva na okolje in obenem to isto okolje spreobrača iz urbanega v naravnega. Z instalacijo, ki sem jo poimenovala Into the Blu, želim pri obiskovalcih ustvariti občutek nečesa naravnega, vitalnega in jih na tak način povabiti, da tudi sami s sprehodom po vrtu postanejo del te instalacije.

Omenjena instalacija poleg svetlobe vključuje tudi zvok, ki je eden od osrednjih fokusov letošnjega festivala Svetlobna gverila. V kolikšni meri zvok zaznamuje to instalacijo?

S to instalacijo sem želela ustvariti nekaj organskega, nekaj s čimer se lahko obiskovalci na neki način zlijejo, in s tem nakazati, da smo vsi ustvarjeni iz istih elementov. Tu ne gre za neko trendovsko "new age" teorijo, pač pa za poskus ukinitve distance, ki jo po navadi ustvarjamo med različnimi elementi narave oziroma med naravo in človekom. Sama instalacija je narejena iz cvetov velikanskega rastlinja, ki so v kombinaciji z obstoječim zelenjem, grmovjem in drevesi oblikovani v celovit ambient. Instalacija od obiskovalcev ne zahteva zgolj pogleda, temveč tudi posluh, saj več deset miniaturnih zvočnikov proizvaja zvok, ki svetlobni vrt spreminja v meditativno središče. Prav zvok je torej tisti, ki zaokroži instalacijo v celoto.