V Ljubljanski kolesarski mreži so nam tako postregli s podatkom o razporedu mest glede na razvitost kolesarjenja kot prometnega sredstva: začetniška mesta, vzpenjajoča mesta in šampionska mesta, ki jih je največ na Danskem in Nizozemskem. Slovenska mesta se glede na delež kolesarjenja večinoma uvrščajo v začetniška mesta, Ljubljana pa je po deležu kolesarjev v prometu (10 odstotkov) na meji med začetniškim in vzpenjajočim mestom.
Več kolesarjev, manj nesreč
Dejstvo je, da se razmere načeloma izboljšujejo s številom kolesarjev. Z drugimi besedami: več kot je kolesarjev, bolj se vozniki v avtomobilih zavedajo značilnosti njihovega obnašanja, prav tako pa je večja tudi verjetnost, da so vozniki v avtomobilih tudi sami kolesarji. Povedano poenostavljeno: več je kolesarjev, manjši je delež njihovih nesreč in poškodb. V Sloveniji je število prometnih nesreč in poškodb v desetih letih padlo pri vseh udeležencih, razen pri kolesarjih (to se lepo vidi tudi iz priložene tabele). Mnenje stroke je, da število kolesarskih nesreč ne pada, ker se število kolesarjev ne povečuje v dovolj veliki meri, za to pa je primarno kriva infrastruktura, ki je bodisi ni bodisi je narejena na neprijazen ali neuporaben način, preredko pa ustreza potrebam kolesarjev.
Eden glavnih razlogov je verjetno ta, da se kolesarjem pri obnovah in novogradnjah cest daje le obrobna vloga, kar pomaga pri dejstvu, da je kolesarjev dokaj malo, uporabnikov osebnih motornih vozil pa vse več. Kadar se gleda na kolesarje, so postopki urejanja kolesarjenja ob tem pogostokrat napačni. Slabo urejeno je vodenje kolesarjev skozi križišča, kjer kolesarji, ki imajo po zakonu prednost, niso vodeni naravnost skozi križišče, ampak ob njegovem zunanjem robu, prav tako so v mestih vprašljivi desni zavijalni pasovi, pri katerih ne veljajo semaforji (kolesarje se z njimi dodatno in po nepotrebnem zelo upočasnjuje, hkrati pa se ustvarja konflikt, ker avtomobilisti pogostokrat nočejo ustaviti kolesarju, ki ima prednost), za povečanje avtomobilske pretočnosti so bili kolesarji marsikje umaknjeni na pločnike in še bi lahko naštevali. Seveda pa zadeve niso samo črne, tudi v slovenskih mestih se razmere za kolesarje počasi izboljšujejo. Eden izmed korakov v pravo smer je na primer pred kratkim začeti ljubljanski projekt Bicike(lj), ki je odlična vzpodbuda kolesarjenju kot prevoznemu sredstvu v mestu.
Boljše ključavnice za manj kraj
Eden izmed perečih problemov pri uporabi lastnih koles v mestnih središčih je tudi pri nas veliko število kraj, saj vse preveč koles še vedno prehitro izgine neznano kam. Pri LKM pravijo, da bi bilo v izognitev krajam treba povečati število kolesarskih stojal, kamor je mogoče prikleniti kolo, in urediti čim več pokritih, po možnosti varovanih kolesarnic. Obenem bi morali poskrbeti za zamenjavo betonskih stojal s kovinskimi, saj betonska po večini ne omogočajo priklepanja. Veliko lahko storijo tudi kolesarji sami - kolesa naj puščajo na čim bolj obljudenih in osvetljenih mestih in jih zaklepajo s kakovostno ključavnico, s katero naj priklenejo okvir kolesa ne nepremičen objekt (stojalo, ograjo, ulično svetilko), če je možno, pa naj priklenejo še eno ali obe kolesi. Če že pride do kraje, sta policistom v veliko pomoč fotografija kolesa in njegova serijska številka.
