Začnimo na koncu - v Ljubljani je pred kratkim zaživel projekt Bicike(lj). Kako ga ocenjujete?
Tiran: Ljubljanska kolesarska mreža (LKM, op. p.) ta projekt pozdravlja, saj bo pomembno prispeval k promociji in popularizaciji kolesarjenja v Ljubljani. Vendar pa izkušnje iz tujine kažejo, da zgolj uvedba ne poveča bistveno deleža kolesarjenja v vsoti opravljenih poti v mestu. Tako ne moremo pričakovati, da se bo delež avtomobilskega prometa opazno zmanjšal, saj ga niso spremljali nobeni ukrepi, ki so jih ob uvedbi podobnih sistemov izvedla nekatera druga mesta, ki so bolj omejila možnost uporabe avtomobila v mestnem jedru, izboljšala kolesarsko infrastrukturo in uvedla do kolesarjev prijaznejše prometne režime. Slabi pogoji za kolesarjenje v mestnem središču tako lahko vodijo v povečan konflikt med pešci in kolesarji. Sam sistem je zelo dobro zamišljen in videti je, da so ga uporabniki lepo sprejeli. Upamo pa, da se bo mreža izposojevalnic čim prej razširila tudi zunaj mestnega jedra, vse do nakupovalnih središč na obrobju mesta.
Se v slovenskih mestih obetajo še kakšni koraki, ki bi izboljšali položaj kolesarjev?
Žemva: Upamo, da bodo naše pobude za kolesarjem prijazno in uporabno kolesarsko infrastrukturo upoštevane v novih navodilih za projektiranje kolesarskih površin, ki bodo kmalu prenovljena. Primere neuporabne kolesarske infrastrukture najdemo v večini slovenskih mest in izgradnjo slabe kolesarske infrastrukture je treba prekiniti. Ko bo prevladala nova prometna paradigma (prednost pešcem, kolesarjem in uporabnikom javnega prometa), se bodo razmere začele hitreje izboljševati. Vendar resnično potrebujemo prenovljen priročnik in pravilnik za izgradnjo kolesarske infrastrukture, podučene projektante in politike, ki ne bodo o prometu razmišljali samo skozi oči voznika avtomobila.
Kje v mestih na kolesarje prežijo največje nevarnosti?
Tiran: V slovenskih mestih so to zlasti neprimerno vodenje kolesarskih stez skozi križišča (t. i. kolesarske pentlje), kolesarjem neprijazno projektiranje krožišč, ponekod nerodno postavljeni količki na kolesarskih stezah, ostri robniki, uvozi za avtomobile čez steze - vse to precej poslabša udobnost vožnje in povečuje verjetnost kolesarske nesreče.
Žemva: Ponekod se pojavlja tudi slaba površina kolesarske infrastrukture: razpoke, luknje, stiki z robniki in poškodovani ali neprimerni jaški na kolesarskih površinah. Če gledamo statistiko kolesarskih nesreč, pridemo do zaključka, da se veliko nesreč zgodi tudi v mestih. V mestnih jedrih sicer redkeje, pogostejše pa so na obrobju mest, kjer so vozniki avtomobilov hitrejši.
Nekateri pravijo, da so kolesa preveč nevarna. Kaj bi bilo treba storiti, da bi bilo za kolesarje udejstvovanje v prometu varnejše?
Tiran: Takšna percepcija ljudi je posledica neprimerne kolesarske infrastrukture, ki ni prilagojena željam in potrebam kolesarjev in vodi v številne konfliktne situacije in prometne nesreče. Največ kolesarjev tako najdemo v starostni populaciji med 20 in 50 let, ki so dovolj izkušeni in se psihofizično počutijo dovolj močne, da kljubujejo vsem pastem. Na leto se še vedno zgodi preveč kolesarskih nesreč, v katerih je verjetnost, da jo kolesar zaradi svoje izpostavljenosti in nemoči proti močnejšim udeležencem v prometu odnese brez poškodb, relativno majhna. Ena od možnih varnostnih rešitev je zmanjšanje omejitev hitrosti na nekaterih mestnih cestah na 30 km/h, s čimer bi bili kolesarji (in pešci) na cestah veliko varnejši; takšen ukrep bi imel poleg varnostnih tudi splošne pozitivne učinke na kakovost življenja v mestu. Potrebno bi bilo tudi dodatno opozarjanje voznikov motornih vozil, naj bodo bolj pozorni na kolesarje (že v procesu pridobivanja vozniškega izpita). Na splošno pa velja, da se ob večjem številu kolesarjev v prometu njihova varnost poveča, ne pa nasprotno.
Kaj pa lahko naredijo kolesarji, da bo vožnja v mestih zanje varnejša?
Tiran: Kolesarjem svetujemo, naj se v prometu obnašajo odgovorno, vožnjo prilagodijo vremenskim razmeram, svoji psihofizični kondiciji in razmeram na vozišču ter naj ne pozabijo, da so šibkejši udeleženci v prometu. Opažamo, da imajo nekateri kolesarji zelo pomanjkljivo znanje o cestnoprometnih predpisih, številni pa se vozijo s tehnično pomanjkljivimi in slabo opremljenimi kolesi (brez svetlobnih teles). Dokler slovenska mesta ne bodo v celoti prevzela trajnostne prometne paradigme, ki predvideva povečanje deleža kolesarjev in njihovo prioritetno obravnavo, bodo morali kolesarji za svojo varnost poskrbeti predvsem sami.
Žemva: Kolesarji naj vzpostavljajo očesni stik z drugimi prometnimi udeleženci. Obvezno morajo biti strpni do šibkejših udeležencev (pešcev), v križiščih pa je zelo dobro, če pogledajo v oči voznika avtomobila, kolesarja ali pešca, s katerim bodo križali pot.
