Prav pomenljivo je bilo nedolgo tega poslušati radijsko anketo o tem, zakaj ne bi v času, ko so vremenske razmere ugodnejše, kot prevozno sredstvo, vsaj na razumno dolge razdalje, uporabljali kolesa. Poleg klasičnih, v stilu "se mi ne ljubi", "po službi moram še po otroka v vrtec", "na kolesu se preveč spotim" ali "v avtu si še ščetkam zobe in nadenem make-up", je naša ušesa najbolj zbodel odgovor: "ker je prenevarno". In to ne eden, temveč več njih, enakih.

Kolo je torej v očeh marsikoga očitno dobilo predznak nevarnega prevoznega sredstva. Zakaj je tako, je seveda stvar širše razprave, a dejstva so neizpodbitna: kolesarji so tisti udeleženci v prometu, med katerimi število smrtnih žrtev v zadnjih desetih letih ni padalo. Lani je umrl en kolesar manj od povprečja zadnjih desetih let, izjemno črna pa je tudi statistika letošnjega leta, ko je v prometnih nesrečah samo do konca aprila življenje izgubilo že šest kolesarjev, v enakem obdobju lani pa "le" eden.

Če se še za trenutek vrnemo k omenjeni anketi - popolnoma neprimeren odziv na odgovor o nevarnih kolesih si je privoščil poslušalec, ki je v eter jezno zabrusil nekaj v smislu, da so kolesarji sami krivi za nesreče, in celo dodal, da jih na cestah še premalo umre. A če ignoriramo zadnji del, ki je vreden vseh obtožb, je vendarle treba biti toliko pošten in priznati, da kolesarji marsikatero nesrečo zakrivijo tudi sami. Zgodi se namreč, kar se je ne nazadnje zadnji teden tudi nam, da kolesarji "pozabijo", da so v prometni verigi šibkejši člen, in brez obotavljanja "skočijo" pred avtomobil ter poskušajo izsiliti prednost, rezultat dvoboja med trdnima pločevino in asfaltom ter mehko kolesarjevo kožo pa je znan vnaprej. Če ima kolesar seveda srečo in nastrada le koža...

Pa da zadnjega odstavka kdo ne bo razumel narobe: statistika, in ta tudi v tem primeru ne laže, pravi, da so primeri, kot je zgoraj opisani, v manjšini in da so povzročitelji prometnih nesreč, v katerih so udeleženi kolesarji, večinoma še vedno vozniki motornih vozil, glavni vzrok pa je prav izsiljevanje prednosti. Če potegnemo črto, je dejstvo, da bi za varnost kolesarjev več lahko naredili vsi - v prvi vrsti bi nanje morali biti pozornejši vozniki "močnejših" prevoznih sredstev, v drugi pa bi predvsem na najbolj kočljivih mestih več zbranosti lahko premogli tudi kolesarji.

Potem bi nemara, jasno, tudi ob nekaterih drugih izpolnjenih pogojih, kot je boljša infrastruktura (o tem več pišemo v naši tokratni temi), s seznama izgovorov o neuporabi koles izginil tisti, ki govori o (ne)varnosti. Ob številnih in očitnih prednostih koles (teh je preveč, da bi jih na tem mestu sploh naštevali) so vsi drugi namreč izzveneli bolj ali manj smešno.