V našem jugovzhodnem delu Evrope se je medved do današnjih dni ohranil zaradi spleta srečnih okoliščin, ne nazadnje tudi zaradi ravnanja razumnikov, veleposestnikov na Notranjskem in Kočevskem, ki so medveda varovali že pred več kot sto leti. Medved je, sicer zdesetkan, preživel tudi nevarnosti druge svetovne vojne, v hrvaškem in bosanskem zaledju pa tudi izgube zaradi krivolova in min.

V šestdesetih letih in kasneje se je število medvedov povečalo, kar je ne le omogočalo, pač pa tudi zahtevalo posege z odstrelom. V tistih letih je bil odstrel medvedov ena od dohodkovno najbolj zanimivih in iskanih možnosti med petičnimi evropskimi lovci. Temu pa že davno ni več tako. Dodati je treba še obvezno in s pridobitvijo pravice lova povezano vzdrževanje mrhovišč, ki so medvede zadrževala globoko v kočevskih in notranjskih gozdovih. Država oziroma ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je na predlog Lovske zveze Slovenije za vsako leto posebej izdalo dovoljenje za odstrel okoli 50 medvedov, vodeče medvedke so bile zavarovane. Podatki o ocenah števila medvedov so prihajali od upravljalcev lovišč. Lahko trdim, da je v obdobju od leta 1965 do 2000 sistem dobro deloval. Res pa je, da so se v zadnjih desetletjih pogoji za medvede poslabšali, in to predvsem zaradi različnih oblik prodiranja ljudi v naravo. Tudi zato, deloma pa tudi zaradi nesrečnih naključij, je bilo nekaj smrtnih primerov in težjih poškodb, kar pa se dogaja povsod po svetu, kjer medvedje živijo.

Leta 1994 je Lovska zveza Slovenije sprejela pobudo nekaterih evropskih raziskovalnih in pedagoških ustanov za partnerstvo v projektu o biologiji in ekologiji rjavega medveda s poudarkom na telemetričnem spremljanju z oddajniki opremljenih živali. V sedmih letih je bilo odlovljenih okoli 25 medvedov, od katerih je vsak, v času delovanja oddajnika, prispeval svoj delež k boljšemu poznavanju osnovnih življenjskih značilnosti in potreb te mogočne zveri, ki je, kot se je pokazalo kasneje, ena od pomembnih slovenskih blagovnih znamk v evropskih naravovarstvenih integracijah. V raziskovalni ekipi so sodelovali in se kalili tudi slovenski študentje, med drugimi tudi sedanji vodja oddelka za divje živali pri Zavodu za gozdove Slovenije Marko Jonozovič, dipl.ing., ki bo moral svojo prekaljenost še večkrat dokazovati.

Ena, ne pa edina slabost sistema sedanje lovske zakonodaje je bil odvzem vseh pooblastil Lovski zvezi Slovenije, s prenosom načrtovalskega odločanja na Zavod za gozdove Slovenije. Sistem zbiranja podatkov o številčnosti medvedov se zbira na podlagi obveznega trikratnega štetja medvedov na "prepovedanih" mrhoviščih in drugih krmiščih. Več kot naivno je verjeti, da so podatki verodostojni, na kar opozarja tudi nedavna študija prof.dr.Ivana Kosa z Univerze v Ljubljani na podlagi vzorčenja DNK iz medvedjih iztrebkov. Medvedov je manj, kot kažejo omenjena, včasih tudi špekulativna štetja. Drugi, še usodnejši greh je bila prepoved mrhovišč, baje zaradi evropske zakonodaje, ki pa je že odpravljena. Najusodnejša pa zna biti neizdelana državna strategija izrabe prostora, s tem da naj bi se v osrednjem medvedjem habitatu dovoljevale le medvedu prijaznejše dejavnosti. Zagotovo to ni ovčereja, prav tako ne prepričanje Slovencev, da jim je v gozdovih dovoljeno prav vse.

Za zaključek pa še poziv ministrstvu za okolje in prostor, naj najde toliko politične volje, znanja in moči za pridobitev evropskih sredstev za gradnjo t.i. zelene infrastrukture, to je prehodov preko avtoceste Vrhnika-Postojna, s čimer bi bile odpravljene škodljive posledice fragmentacije bivalnih okolišev in celovitega habitata, in to ne le za medvede, pač pa vse divje živali.

Blaž Krže, podpredsednik Federacije zvez za lovstvo in varstvo divjadi v EU