V posebnem pogovoru za naš časopis je poudaril, da je bila zabava v noči na ponedeljek nepozabna, nova pa je sledila že sinoči, ko se je na trgih in ulicah v Helsinkih zbralo okoli sto tisoč razgretih navijačev. "Tukaj vlada prekrasno vzdušje! Vsi smo zelo veseli, da je Finski po šestnajstih letih znova uspelo osvojiti prvo mesto," je iz svojega doma na Finskem sporočil Järvenpää.

Kaj ste pričakovali od finske reprezentance pred začetkom prvenstva?

Če sem povsem iskren, sem pričakoval kolajno.

Zlato?

Tudi. Selektor Jukka Jalonen je v Bratislavo namreč peljal nekoliko drugačno zasedbo kot običajno, saj je imel na lanskih olimpijskih igrah v Vancouvru težave z določenimi igralci iz NHL, ki se niso strinjali s programom dela. Letos so se vsi držali začrtane poti.

Kaj je bil ključ za visoko zmago v finalu proti Švedski?

Moramo priznati, da je bila Švedska v prvi in drugi tretjini boljši nasprotnik. Njihovi igralci so precej več drsali kot Finci, ki ravno zaradi tega niso mogli razviti agresivne igre. Švedi so lahko tudi pod pritiskom elegantno prehajali iz obrambe v napad, zagotovo pa je bil izenačujoči zadetek Jarkka Immonena samo sedem sekund pred koncem druge tretjine nadvse pomemben. Švedska je bila v šoku, Finska pa se je mentalno dvignila. Naše drage sosede so v zadnjem delu presekali hitri zadetki, svoje pa je s čudovitimi obrambami, predvsem v drugi tretjini, dodal vratar Petri Vehanen.

Najlepši gol prvenstva je proti Rusiji zabil finski čudežni deček Mikael Granlund, ki je dopolnil šele devetnajst let. Verjamete, da bo šel po stopinjah največjih zvezdnikov?

Da. Njegove sposobnosti so me resnično navdušile. Gre za preprostega fanta, ki je po tekmi z Rusijo dejal, da mu ne glede na nenavaden gol največ pomeni uspeh celotne ekipe. Tu ni šlo za floskulo, ampak je Mikael rekel tisto, kar je dejansko mislil. Takšne malenkosti naredijo igralce še večje.

Kje še lahko najdemo skrivnosti uspeha finske reprezentance?

Finska ima zelo dobro organizirano strokovno ekipo, na ledu pa je bil Mikko Koivu v vlogi kapetana pravi poveljnik. Moštvo nikdar ni izgubilo vere v zmago, četudi so nasprotniki na devetih tekmah na prvenstvu kar šestkrat povedli. Ekipa je imela pred seboj jasen cilj in vsak je z odgovornostjo prevzel svoje naloge. Ko je napadalec izgubil plošček, je točno vedel, da se mora vrniti v obrambo in preprečiti protinapad. Branilci so delovali zbrano, z enostavnimi rešitvami in hitrimi izbijanji ploščkov so vnašali mirnost. Tu sta še oba vratarja - Petri Vehanen in Teemu Lassila, ki sta bila izvrstna in sta ekipi omogočila zmago na prav vsaki tekmi. Ocenjujem, da je Finska igrala najmodernejši hokej na Slovaškem. Igrali so kot ekipa, ne kot posamezniki.

Zanimivo, da je Finska premagala vse skandinavske ekipe. Najbrž gre za velika rivalstva?

Seveda (smeh)! Na severu Evrope je podobna zgodba, kot jo poznate Slovenci, ko merite moči s Hrvaško. Vsekakor je rivalstvo veliko, zato gre zdajle vsem Fincem na smeh, Švedi pa se jočejo.

Omenili ste trenerja Jukko Jalonena.Ga poznate osebno?

Poznam. O njem lahko govorim le s presežki. Je eden takšnih, s katerim greš lahko v miru na pivo (smeh). Gre za zelo realnega človeka, ki nikdar ne živi v oblakih. Nazadnje sem z njim govoril lansko poletje, ko ga je zanimalo prav vse v zvezi z Olimpijo. Spraševal je, kakšen hokej se igra v Sloveniji, koliko smisla in nadarjenosti imajo za igro slovenski igralci, kakšni so pogoji za delo... Vse to. Ko sva končala pogovor, sem mu dejal, da se bodo morda najine poti kdaj križale, saj profesionalni trenerji nikdar ne vemo, kam nas bo vodila pot.

Ste spremljali tekme slovenske reprezentance?

Sem. Na internetu sem kupil pravice za ogled slovenskih tekem, a so bile cene tako visoke, da si zadnje tekme z Belorusijo nisem uspel ogledati. Slovenija je v prvem delu igrala res odlično, tekma z Latvijo je bila izjemna, tudi proti Avstrijcem ste bili boljši, a plošček nikakor ni hotel v mrežo, četudi so si slovenski igralci ustvarili veliko priložnosti. Po tej tekmi sem bil resnično potrt. Žal mi je bilo za selektorja in igralce, ker se ves vložen trud na koncu ni poplačal z obstankom med elito.

Koliko se je Sloveniji poznala odsotnost Anžeta Kopitarja?

Odsotnost takšnega igralca je zagotovo velika izguba za vsako moštvo. Prepričan sem, da bi risi obstali med elito, če bi igral Kopitar.

Slovenija bo imela novo priložnost že prihodnje leto, ko bo turnir divizije I znova v Ljubljani.

Res je. Ni dvoma, da se bo Slovenija vrnila med najboljše že prihodnjo pomlad. Veste, Slovenci in Arnold Schwarzeneger imate nekaj skupnega - oboji lahko rečete: "I will be back" (Vrnil se bom, op. p.).