Franci Horvat
Voda je eden od štirih osnovnih elementov za življenje na Zemlji. Človeški stik z njo je neposreden, največkrat prijateljski, vendar tudi nebogljen in nemočen, ko voda podivja. Čeprav pokriva dve tretjini zemeljske oble, je ni v izobilju. V Sloveniji nam iz vodovodnih pip teče še razmeroma neoporečna voda - toda kako dolgo še?
Tudi za Celje lahko rečemo, da je bilo vedno bogato z vodo, saj je bilo v mestu veliko vodnjakov in studencev, prav tako niso manjkali v njeni bližnji okolici. Če pogledamo v daljno preteklost, vidimo, da so že Rimljani v mestu zgradili vodovod in rimsko kanalizacijo. Pravo nasprotje pa je srednji vek, ki ga lahko označimo kot korak nazaj, saj je prišlo v glavah ljudi do velikega miselnega zastoja. Način uporabe vode kot glavnega vira za ohranjanje higienskega minimuma se je močno spremenil. Po nekaterih zapisih naj bi za osnovno higieno poskrbela že kar Savinja, ki so ji pripisovali celo zdravilne učinke pri krvavitvah, pri boleznih srca, pri pljučnih empifizah, pri vodenici… V začetku 20. stoletja (leta 1908) Celje dobi vodovod iz vitanjskih izvirov, od koder je pritekala kakovostna voda.
Kot že omenjeno, poleg vodnjakov so bili v Celju pomembni tudi studenci. Med najbolj poznane sodi Meškov (nekoč Seidlov) studenec.
Bogata zgodovina
Najprej spoznajmo zgodovinsko ozadje nekoč tako priljubljenega studenca. Letnica nastanka mi je še vedno neznana, zato raje omenimo, po kom je nekoč nosil ime.
Seidl Johan Gabriel, rojen leta 1804 na Dunaju, je leta 1829 postal učitelj na celjski gimnaziji. V tej stavbi je poučeval enajst let. V Celje je prišel že kot izoblikovan literat, med študijem na Dunaju se je spoznal s Francetom Prešernom. Svoje pesmi in novele je objavljal najprej v raznih časnikih in almanahih, pozneje pa v samostojnih pesniških zbirkah. Skoraj ni bilo predstave v tistem času, za katero Seidl ne bi ustvaril kakšne pesmi ali napisal govora. Prispevek, ki nosi naslov Spodnještajerska Švica (leta 1836), opisuje njegovo potovanje iz Celja do Logarske doline oziroma Ojstrice in ima poseben pomen za naš prostor. Med večje zanimivosti sodi podatek, da je bil na Seidlovem studencu vklesan njegov verz, ki je domnevno navdušil Otta Langa, da je pozneje napisal sonet o Seidlovem studencu. Leta 1904 so mu celjski Nemci vzidali spominsko ploščo v Stanetovi ulici (nekoč se je imenovala Graška ulica), ki pa so jo odstranili že leta 1918.
Še kot dijak v Celju je k Seidlovem studencu rad zahajal poznejši slovenski pisatelj, pesnik, dramatik oziroma duhovnik Franc Ksaver Meško, ki se studenca spominja takole: "Izmed najlepših spominov tistih štirih let na višji gimnaziji v Celju mi je Seidlov vir na desnem bregu Savinje, pod bukovim in gabrovim gozdom, nad prelepim mestnim drevoredom, da lepšega menda nima nobeno naše mesto. Iz hriba vre in kipi skozi kamnito ploščo in kovinsko cev z levjo glavo na koncu mogočen pramen kristalne vode. Naokrog se odpira obširen prostor v polkrogu v hrib izkopan, s kamenjem obzidan, ob zidu pa klopi. Nad vsem pa bučijo, kakor bi varovali in blagoslavljali miren prostorček, svoje krivenčaste veje stari gabri. Dijakom zadnjih letnikov nam je bila pot k njemu skozi mestni park in ob bistri Savinji navzgor ob sobotah popoldan, ko nismo imeli šole, ob nedeljah, zlasti pa ob lepih pomladnih in poletnih večerih smo v gručah hodili to pot. Posedali smo na klopeh pod zelenečimi vejami gabrov, pili iz vira, veselili se življenja in mladosti. Za slovo so pevci zapeli v tihi večer in srečni smo se vračali v mesto na svoje domove."
Menjave politične oblasti so botrovale spremembi imena, ko so izvir preimenovali v Meškov studenec. Doživel je že nekaj obnov v svoji dolgoletni zgodovini. Med zadnje posege sodi leto 1980, ko je Obrtno združenje Celje studenec obnovilo, kot zadnje pa lahko zapišemo leto 2009, ko je bilo zajetje prav tako očiščeno od izvira, ki je med skalami nad studencem, do samega izteka iz levje glave.
