To je vojna. Ni humanitarna operacija in ne nevtralna mednarodna opazovalna misija. Diplomatska terminologija je za to preprosto operacijo našla veliko evfemizmov in ovinkov, ki poskušajo tolažiti, da gre za nekaj drugega. V kratkih sklepih o Libiji sveta za zunanjo politiko Evropske unije se štirikrat pojavi beseda humanitarnost, trikrat civilisti in enkrat Gadafi. Vojna pa niti enkrat.

Pa vendar ne gre za nič drugega kot za evropsko vojno v severni Afriki. Francoska letala so prva letela nad Bengazijem in skupaj z britanskimi lovci razbila Gadafijeve tanke, ki so obkoljevali mesto. Simbolično z njimi letijo tudi letala nekaterih drugih članic. Res je, da imajo piloti v žepu dve resoluciji Združenih narodov, ki jim nalagajo, da morajo nad Libijo zagotoviti prepoved letenja Gadafijevih letal. Resoluciji jim dovoljujeta uporabo vseh potrebnih sredstev. V izrazoslovju Združenih narodov "vsa potrebna sredstva" pomenijo vojno. Resolucije varnostnega sveta ne govorijo nič drugega kot to, da ima agresivna uporaba vojaške tehnike za seboj papirnato legitimnost mednarodnega prava. Rakete so prave, ko padejo na tla, res eksplodirajo, zgradbe in ljudje pa zares letijo v zrak.

Američani, ki imajo s tem nekoliko več izkušenj, si pri vsaki vojni močno želijo ustrezen dokument Združenih narodov. V pogovorni politični terminologiji postopku rečejo "avtorizacija Združenih narodov za vojno". Obrambni minister Robert Gates je pred glasovanjem v Združenih narodih opozarjal pred čenčanjem o prepovedi letalskega prometa kot o miroljubni operaciji, ki jo lahko opravijo nadzorniki leta. "Prepoved letalskega prometa pomeni napad na libijsko zračno obrambo," je rekel. To je napad na državo, napad na državo pa je dejanje vojne. Ko so z ameriških ladji poletele rakete proti Tripolisu, so Združene države skupaj z Evropo vstopile v vojno proti Libiji. Le da to pot vztrajajo, kako so v sekundarni tehnični funkciji, ker vendarle gre za evropsko operacijo.

Ko evropska letala sesuvajo radarje, razbijajo tankovske položaje in bombardirajo letališča, lahko mirno sklenemo, da je naša celina v vojni. Tukaj se je res težko tolažiti, da so krivi Američani. Libija je bila ekonomsko, politično in vojaško neprimerno bolj navezana na Evropo kot pa na Združene države. Za napad sta agitirali Velika Britanija in Francija, ki jima je brezhibno uspelo in sta povedli napad. Z vsem dolžnim spoštovanjem do drugih članic Evropske unije nobena druga država nima letalstva, ki je operativno primerljivo z zračnimi flotami teh dveh držav. Francozi in Angleži so Libijo napadli za nas vse, ker razen njih nihče drug v Evropi tega ne zna tako dobro početi kot oni. To je naša skupna vojna. Kot evropski domoljub upam, da bomo zmagali.

V eni točki ima Gadafi prav. Tam, kjer pravi, da smo se vmešali v notranje zadeve njegove države. Res smo se vmešali, vendar Libija ni več njegova država. Zdaj tudi za Evropo velja enako pravilo kot v trgovinah s porcelanom. Tisto, kar razbiješ, je tvoje. V Libiji smo razbili že veliko in razbili bomo še veliko več. Libija je tudi naša država. Častna članica Evropske unije.

To bi bilo dobro imeti v mislih, ko bodo stvari postale zares grde. Vojne pa v nekaj dneh postanejo zares grde. Predvsem bi bilo dobro vedeti, v kaj smo vmešani. Običajna strategija razdelitve dežele na dobre in slabe ne ustreza več.

Gadafija je tako kot druge arabske samodržce zadela modernost. Razumel pa jo je na staroveški način in uporabil metode, ki so do zdaj vedno delovale. Pred seboj je imel dva primera hitrega zloma na videz večnih režimov.

V Tuniziji so sindikati s socialnimi zahtevami tako močno pritisnili na Ben Alija, da je moral v nekaj tednih pripraviti kovčke in se preseliti v Savdsko Arabijo. Tunizija je sporočala, da je moderna družba pod zastarelim režimom, in se je kot takšna tudi izkazala. Še preden so vzpostavili delujoče mehanizme novega ustavnega reda, jih je preplavil val beguncev iz Libije. Namesto s ksenofobijo in represijo so se odzvali s solidarnostjo in občudovanja vrednimi organizacijskimi sposobnostmi. Tunizija brez Ben Alija daje vtis zrele in samostojne družbe.

Egipt je bil zaradi velikosti, raznolikosti in števila prebivalcev v bolj zapletenem položaju. Upor proti Hosniju Mubaraku je bil ekonomski in političen. Nanj so pritisnili sindikati, brezposelni izobraženci, zdesetkane laične politične stranke in Muslimanski brati, ki so jih v skoraj nemogočo koalicijo pritegnili aktivisti iz socialnih skupin na internetu. Njihov praktičen zgled je bila Tunizija. Tudi Egipt je bil policijska država pod vojaško diktaturo. S policijo so demonstranti opravili z gostoto teles na ulicah, mostovih in Tahrirju. Policijski avtomobili in granate s solzilcem niso mogli skoznje. Uspeh je visel na eni neznanki. Vsi so vedeli, da vojaškega posredovanja s tanki in strelnim orožjem demonstranti ne bi preživeli. Egiptovska vojska se je morala odločiti, ali je pripravljena braniti režim tako, da uniči državo in pobije njeno najbolj aktivno prebivalstvo. Odločila se je, da ne. Egiptovska vojska ni humanitarna organizacija. Poskrbela je za svoje preživetje in Egiptu omogočila, da poskusi ustvariti vsaj približno delujoč parlamentarni sistem, ki temelji na politični reprezentaciji interesov kompleksne družbe. Z nekaj sreče bodo v letu dni zamenjali ustavni red.

V vseh drugih arabskih režimih je to povzročilo grozo in spodbudilo optimizem v družbah. V mesecu dni sta nastala dva zgleda, kako lahko družba sesuje režim brez nasilja. Edini pogoj je, da režim proti demonstrantom ne uporabi strelnega orožja, težke artilerije in letalstva. V takih razmerah je vseeno, kako ukrepajo evropske države in Amerika. Procesa ni mogoče ustaviti.

Gadafi se je odločil, da bo upravičil sloves originalnega državnika. Ko je val protestov z vzhoda države prišel do Tripolisa, je na demonstrante spustil oklepne vojaške enote in letalstvo ter vzpostavil monopol nad nasiljem. Sprožil je državljansko vojno. V takih konfliktih pa se je treba postaviti na eno stran. Vse drugo je sprenevedanje.

To je sporočilo, ki ga je treba poslati tudi drugim arabskim samodržcem od Jordanije do Savdske Arabije. S tanki in letali se ne splača streljati na demonstrante, ki so v političnem konfliktu z režimom, kraljem ali sultanom. Cena mora biti močno previsoka.