Desetega junija 1944 se je v vasi Distomo zgodil eden najhujših nacističnih vojnih zločinov na grških tleh. Enote Waffen-SS so domnevno zaradi napada partizanov vkorakale v vas, požigale, posiljevale, plenile in v dveh urah sistematično pobile 218 žensk, moških in otrok. Ker nemško plačilo vojne škode Grčiji po pisanju grškega tiska ni dokončno rešeno, so se sorodniki žrtev sami odločili za tožbo, kar je bil precedens, saj tožbe za odškodnino za vojne zločine potekajo na ravni držav. Obrnili so se na več sodišč, med drugimi na evropsko sodišče za človekove pravice in na nemška sodišča, kjer so bili neuspešni. Drugače pa je bilo v Grčiji in Italiji.
Leta 1995 je nekdanji član evropskega parlamenta in odvetnik Yiannis Stamoulis v imenu žrtev v Grčiji vložil tožbo proti Nemčiji in po uspehu na sodišču zahteval, naj se določijo objekti v nemški lasti, ki bi jih zasegli za poplačilo odškodnine. Govorilo se je o Goethejevem inštitutu, nemški šoli in drugih objektih, a se je na koncu zataknilo. Grško pravosodno ministrstvo bi namreč o tem moralo izdati sklep, a je to zavrnilo, sklicujoč se na politične posledice.
Zaradi tega so se svojci žrtev vnovič odpravili v tujino, tokrat v Italijo. Tam so se pridružili posameznikom, ki so tudi tožili Nemčijo. Sodišče v Firencah je zavrnilo zahtevo Berlina po imuniteti, rekoč, da mu je za tako resne zločine ne more priznati, in med drugim določile zaseg vile v nemški lasti pri jezeru Como. Nemčija se je zato obrnila na Meddržavno sodišče v Haagu, ki je lani določilo rok Italiji in Nemčiji za predstavitev argumentov.
Grčija je zdaj, pred jutrišnjim iztekom roka, sporočila, da bo podprla svoje državljane na Meddržavnem sodišču. Precej je ocen, da je vlada Georgea Papandreua to storila tudi zaradi trdih nemških stališč med reševanjem lanske grške finančne krize. Tožba pa je pomembna tudi zato, ker bi lahko sprožila podobne zahteve posameznikov do Nemčije v drugih državah.
