"…Poglejte, kaj še počenja Avstrija s Slovenci na Koroškem. In poglejte Italijo, ki bi spet rada poitalijančila Istro. In ji bo tudi uspelo, saj Slovenci imajo premalo zavesti. To se vidi v Piranu, kjer imajo temnopoltega župana." "Vam to ne gre?" "Sploh ne. To za Slovenijo ni dobro." "Kaj pa je narobe?" "Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj bog, kje je tu narodna zavest? Nič nimam proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak."

Boris Pahor v intervjuju za 7. Val Primorskih novic (24. decembra 2010)

***

"Gospoda Pahorja spoštujem in ga bom kljub njegovi izjavi, ki je sicer ne razumem, spoštoval še naprej kot človeka, ki se vse svoje življenje bojuje za človekove pravice. Toda tudi to, da kjer koli si, imaš iste pravice kot večinski narod, je človekova pravica."

Župan Pirana dr. Peter Bossman blagonaklonjeno ne razume Pahorjevega izpada

***

Pojava Borisa Pahorja, mladeniča pri skoraj stotih letih, je bila zame vedno fascinantna. Bistrost misli, lahkotnost telesa. Mnogokrat sem se z njim strinjal, mnogokrat ne. Denimo, ob nedavnem arbitražnem sporazumu se nisem. Zdelo se mi je, da človek, ki je dal skozi fašizem, preprosto ne sme in ne more tako enodimenzionalno, nekritično, demagoško pojasnjevati "naše pravice". Sploh pa je krilatica "naša pravica" prevedljiva v vse jezike in je univerzalno prisotna v populističnih in demagoških nagovorih nacionalistov. Lahko je neobvezno govoriti o "izgonu Hrvaške z zasedenih ozemelj", o "aktu kolaboracije z okupatorjem", pa o popuščanju Hrvaški, ki "si je vseskozi prisvajala slovensko ozemlje". Še več! Menda imamo "vojno stanje brez vojne napovedi". Potrebujemo torej "pošten dogovor s Hrvaško". Sicer? "…sicer ta ne bo vstopila v Evropsko unijo". Vse lepo in prav. Problem nastane, ko se ob istem vprašanju (na istem teritoriju) in v istem času pojavita dve konkurenčni "naši pravici". Takrat ostaneta samo dve možnosti: ali arbitraža ali vojna. Če ne vojna s puškami, pa vsaj s prisilami, izsiljevanji itd. Zato nisem bil navdušen, ko so Hribar, Bučar in Pahor, kajpak Boris, tako lahkotno nizali rešitve težko rešljivega vprašanja. Še zlasti pa nisem bil vesel, da je bil v trojici slovenskega panevropskega gibanja prav Boris Pahor, ki je na lastni koži skusil, kako je to, ko drugi v trenutku nadmoči uveljavljajo "zgodovinsko pravico", zahtevajo "pošten dogovor".

Ampak, v redu, razhajanja okoli arbitražnega sporazuma, vsem nepremišljenim in lahkotno izrečenim težkim besedam navkljub, so še vedno stvar različnih stališč. Čisto nekaj drugega je Pahorjev izpad v predbožičnem intervjuju za Primorske novice. V sicer zelo zanimivem intervjuju je Pahor izrekel nekaj zanimivih misli, ki presegajo "klasične" slovenske polarizacije. Denimo, kako združiti bazični antikomunizem s pozitivnim odnosom do OF, do vloge Tita, bivše Jugoslavije. Okrog teh vprašanj tako Pahor kot tudi zamejci nasploh zmedejo predvsem slovensko desnico. Izkušnja življenja pod fašizmom in kasneje ob latentnem ali neredko eksplicitnem italijanskem nacionalizmu in postfašizmu pač vodi v drugačne razmisleke. Je torej možno tako interpretirati tudi stališče, da je izvolitev temnopoltega občana za župana Pirana "izraz nizke slovenske samozavesti"? Ne, nikakor. Kategorijo tujca in tujosti je vezal na barvo kože. Lahko bi izbral kakšen drug primer nedaleč stran, pa je izbral tistega, ki ga pojasnjuje in razlikuje barva kože. Nič mu ni bilo podtaknjeno. Mladi zamejski novinar Peter Verč je dobro opravil svoj posel; s podvprašanji je preveril, če se prav razumeta. Je torej starost, kot me prepričujejo zagovorniki Pahorja, kriva za ta izpad? Ne. Tu moram odločno braniti Pahorja in njegovo skrajno nesprejemljivo stališče. Starost s tem nima opraviti nič. Star človek včasih izgubi ali zniža socialno kontrolo, lažje pove, kar misli, ne glede na posledice, a ne govori nečesa, kar ne misli. Na glas izgovori tisto, kar mu je latentno. Morda Pahor pred dvajsetimi ali tridesetimi leti tega ne bi izjavil. Ali pa bi izjavil bolj diplomatsko. Nihče pa ne izjavi, da ga moti črni župan belega mesta, če tako ne misli. Ta skrajno problematična izjava ni gerontološki problem. A ključni problem je, da posledic ne bo nosil le Pahor, ampak prav njegova zamejska skupnost. Če komu, je s takšno izjavo in takim stališčem zabil nož v hrbet najbolj in najpoprej zamejcem. Tudi oni so v odnosu do neke druge dominantne skupnosti "zamorci", "tujci", "pritepenci"... In Pahor ravno tako.

Nekako razumljivo je, da je Pahor nacionalist. Vsak, ki bi šel skozi njegovo izkušnjo, bi bil. A ravno del primorskih in koroških Slovencev je pokazal, da je možen tudi pozitivni, neizključevalni nacionalizem. Boriš se za svoje nacionalne pravice. Brezkompromisno. A ne na račun drugih. Drugi del pa se bojuje na tak način, kot drugi proti njim. To sem od blizu videl, ko je Slovenec, profesor na celovški univerzi Mirko Wakounig, opozoril, da je del koroških Slovencev neredko zapleten v lastni rasizem in zato prestregel številne napade. Ne nemških nacionalistov, ampak tistih koroških Slovencev, ki niso dojeli, na kaj opozarja.

Svetovljan Pahor ne pade samo na izpitu sožitja in rasne ter nacionalne neobremenjenosti. Pade tudi na izpitu dojemanja demokracije. V Sloveniji ima, razen redkih izjem, vsak polnoletni državljan aktivno in pasivno volilno pravico. Voliti in biti izvoljen. Piranski zdravnik dr. Bossman ne spada v kategorijo izjem, zato ima polno volilno pravico. Ker je v svojem okolju cenjen, so ga Pirančani izvolili. In pika. Tu ni kaj dodati, tu ni kaj relativizirati. Mar naj bo demokratična procedura podrejena domnevnemu nacionalnemu interesu?

V tej točki Boris Pahor zelo jasno demonstrira, da spada v tisti cep Slovenije, ki demokratične procedure in standarde podredi nacionalnemu interesu. Svoj čas sem pisal, da sta v osemdesetih letih v Sloveniji nastopali dve konkurenčni paradigmi. Ena (zbrana okrog tednika Mladina) je videla v suverenizaciji pogoj za uresničitev ključnega cilja, demokratizacije Slovenije. Druga (zbrana okrog Nove revije) je videla v demokratizaciji pogoj za uresničitev "tisočletnih sanj" - suverenizacije Slovenije. V nekem zgodovinsko prelomnem času so se interesi prekrili, kar je za trenutek dalo privid enotne volje nacije. Ki je ni bilo ne prej, ne kasneje in v resnici tudi takrat ne. Da je demokratizacija zgolj sredstvo in ne cilj, je ena stran velikokrat demonstrirala. Ne nazadnje tudi ob dogovarjanju kriterijev veljavnosti plebiscita.

Zanimivo bi bilo slišati, kako si pisatelj Pahor, ki ga moti nečista izbira v a priori multikulturnem okolju, predstavlja ureditev tovrstnih dilem denimo v Trstu. Je "Madžar" Illy dovolj dober domačin?

A kakor koli. Izjava o neprimerni barvi kože piranskega župana bo neizbrisljivo zaznamovala sicer bogato in pestro Pahorjevo biografijo. Vsi skupaj se bomo morali zelo pretvarjati, da tega ni izrekel.