V Evropi jih dela nekaj več kot pol milijona. Vsako leto v Bosno in Hercegovino pošljejo skoraj četrtino nacionalnega proizvoda. V državi je malo dela, uradna stopnja nezaposlenosti se približuje petdesetim odstotkom in se povečuje. Na sredini mostu med obema Brodoma je državna meja.

Dobrodošli v Republiki srbski

Bila je nedelja, petnajsta obletnica podpisa mirovnega sporazuma iz Daytona, ki je 21. novembra 1995 ustavil vojno. Na tej strani reke je bila Hrvaška, na drugi Bosna in Hercegovina. Avtomobili so se vlekli čez ves most, mimo hrvaške in bosanske carinarnice, dolge karavane tovornjakov, ki so čakali na prehod v drugo smer, ob menjalnicah, drobnih kavarnah in bencinskih črpalkah s fantazijskimi imeni. Ob cesti je stal tovornjak z odprto prikolico, s katere so prodajali pomaranče in enako izbiro mladega radiča, preveč napetega paradižnika, opranega korenja in bučk kot na tržnici v Ljubljani. Najtrdnejša zgradba je carinarnica, kjer skrbno pregledujejo dokumente in odpirajo prtljažnike. Resna meja med dvema državama, integriranima v evropsko ekonomijo. Ampak katerima državama?


Tik za mostom je največja tabla, kar jih je kdajkoli stalo ob katerikoli meji. »Dobrodošli v Republiki srbski« je z ogromnimi črkami v cirilici pisalo na njej. Pod njo je bil prevod istega besedila v angleščino. Bosna in Hercegovina na tej meji nima niti nalepke. Cesta proti Sarajevu je bila ozka in nepregledna, vsi napisi pa v cirilici. V Doboju, kjer je meja med Republiko srbsko in Federacijo, sem segel po potni list, čeprav tam ni nikjer nobenega carinika. V hipu pa se spremenijo ikonografija zgradb, napisi in policijske oznake. V Bosni sta vsaj dve državi.

V Republiki srbski je bil državni praznik, ki ga v Federaciji niso praznovali. V meglenem popoldnevu je pokrajina kazala utrujen in prazen obraz. Posavina je bila zapuščena. Vasi proti Doboju so še vedno napol požgane, le redkokatera hiša je obnovljena. Podeželje ob glavni prometnici med Ljubljano in Sarajevom je še vedno videti, kot da se je vojna končala včeraj. Težko je verjeti, da je res minilo petnajst let od podpisa mirovnega sporazuma. Veliki evropski projekt obnove Bosne in Hercegovine je ob tej cesti spodletel. Mesta pa so vsa na novo narejena in se bleščijo od stekla.

»Posavina je eden najbolj nesrečnih krajev v državi,« je v Sarajevu v modernistični kavarni nekdanjega hotela Beograd, zdaj hotela Bosnia, v angleški transkripciji, na moje čudenje odgovoril pisatelj Ivan Lovrenović. Skupaj z Miljenkom Jergovićem je pravkar izdal knjigo Bodočnost nedokončane vojne, ki nekoliko resignirano govori o postopnem zatonu ideje bosanske države. »Evropejci so zanemarili čas. Petnajst let je veliko. Delitev Bosne in Hercegovine na čista nacionalna ozemlja je iz dneva dan bolj nepovratna resničnost.«

Vsi Bosanci se strinjajo, da je sporazum iz Daytona zaradi ameriške vojaške in politične intervencije prekinil vojno in da je bila to velika stvar. Evropska unija, ki je od Združenih držav prejela upravljanje ruševin, pa je po besedah politologa Nerzuka Ćurka projekt zastavila kot »mirovanje v navideznem gibanju«. Republiko srbsko na eni strani in Federacijo na drugi je sprejela kot dani dejstvi in bolj ali manj spretno upravljala njuno preoblikovanje v tri vedno bolj etnično čiste pokrajine. Pustila je vtis, da ne zna narediti nič velikega in da je ozkosrčna tudi v majhnem. Ob tem, da je vse videti enako kot prej, pa je v resnici vse drugače.

Vprašanje ljubezni

»Srb, Hrvat ali Musliman izpred vojne ne bi prepoznal današnjega Hrvata, Srba in Bošnjaka,« je rekel Lovrenović. V petnajstih letih je prišlo do velikih sprememb. Etnije so danes nove identitete, po vsebini, političnih ciljih in medsebojnih odnosih. Interakcije ni več in vsak živi svoje življenje, v kulturnem smislu, v ekonomskem smislu in v političnih ciljih. Najlepše se to vidi v odnosu med Sarajevom in Banjaluko. To sta mesti, ki drugo o drugem ne vesta več nič. Otroci iz Sarajeva, ki imajo danes petnajst let, nikoli niso bili v Banjaluki in obratno. Živijo pa normalno življenje. Ekskurzije srednješolcev se srečajo v Dubrovniku ali na Bledu, ne pa v Mostarju ali Foči.

»Problem je v ljubezni,« se je Lovrenoviću izklesani obraz razlezel v nasmeh ob moji nejeveri nad njegovo izjavo.

»Evropa je k nam pristopila brez erosa,« je rekel v pojasnilo. »Dovolite literarno primerjavo. Bosna je enkrat že bila del združene Evrope. Avstro-Ogrska je sem prišla leta 1878. Prišla je kot klasični kolonizator. Bila je frustrirana, ker so imele druge evropske sile velike kolonije po vsem svetu, ona pa je našla Bosno in je nanjo osredotočila vse kolonialne ambicije. Ampak hkrati je Bosno vzela za svojo in si jo brez zadržkov prisvojila. V Bosno je prišla s takšnimi načrti, s tolikšnim erosom, da je ustvarila fenomenalen zgodovinski trenutek. V prvih dvajsetih letih do aneksije je po petstotih letih otomanske nadvlade v trenutku dala Bosni neizbrisljiv evropski pečat.«

Pogled po središču kateregakoli bosanskega mesta se mora z Lovrenovićem strinjati. Središče Sarajeva ob malo bolj optimistični svetlobi premočno spominja na Terezijansko četrt v Trstu. Stara železniška postaja v Banjaluki je kopija ljubljanske železniške postaje. Avstrijske sledi so v arhitekturi, v prometu, v politični ureditvi, navadah, zakonodaji.

»Tega ni mogoče razložiti samo s kolonizatorskimi težnjami in potrebo po eksploataciji virov. Vse, kar smo se o Avstriji učili v šoli, je seveda res. Ampak hkrati so rekli: 'To je naše. To pripada nam in iz tega bomo res nekaj naredili.' Večino so naredili v prvih dvajsetih letih pred prvo svetovno vojno in z ljubeznijo, čudno, kot se sliši. Evropska unija je nastopila brez ljubezni, z idejo, da to ni evropski teritorij, da to lahko postane šele potem, ko izpolni kup pogojev. Vi niste naši, še niste mi, niste zreli za našo družbo, slišimo zadnjih petnajst let. Evropa je prišla z evfemizmi, brez politične volje in popolnoma brez erosa. Zato nikoli ničesar ne doreče do konca in ljubezni ji nihče ne more vrniti.«

Evropska politika je priznala rezultat vojne, vojno pa je pustila nedokončano. Konec vojne vedno prinese s seboj novo politično resničnost in katarzo, ki zahteva, da se vse začne znova. V Bosni katarze ni bilo. Nobena vojska ni položila zastav ob kapitulaciji, nobena ni šla po ulicah na parado. Največjo satisfakcijo so dobili Srbi, pa še oni niso zadovoljni s tem, da so v Bosni dobili svojo državo. Drugi so dobili nerešeno pozicijo. Karadžićeva ideja etnične razdeljenosti na čista ozemlja je bila uresničena, vendar brez triumfa.

V kavarni Marijin dvor pa se je ta zadnji stavek zdel izmišljotina. V stari avstrijski zgradbi so v srednjeevropski gostilni s katoliškim imenom za mizo sedeli pesniki, pisatelji in slikarji hrvaškega, srbskega in bošnjaškega porekla, ki jih po ničemer ni bilo mogoče ločiti med seboj. Eden je bil iz Sandžaka. Tam se je zdelo, da ideja multikulturne Bosne in Hercegovine, ki so jo tako vztrajno oživljali zadnjih petnajst let, ni zgolj mit, ampak praktična resničnost.

Pesnik Mile Stojić je odmahnil z roko, ko sem omenil multikulturalizem. »Bosna je monokulturna dežela,« je rekel.

Človek piše kot angel. V Sloveniji je ravnokar izdal izbor svojih pesmi Nebeški penzion, v kateri se z jezikom poigrava kot z vrvico mačje posteljice. Bosanci so dobri pisci, Stojić pa res zna pisati.
»Za nas velja to, kar je Karl Krause rekel za Nemce in Avstrijce: da jih loči samo skupen jezik. Zdaj imamo v Bosni uradno tri jezike, ki jih vsi uporabljamo brez prevajalca. Razlike so tako malenkostne, da moram včasih sam pomisliti, v katerem jeziku pišem.«

Dve desetletji ponavljanja formul o multikulturni državi, kjer je hkrati slišati mujezina, ki kliče k molitvi, zvonove krščanskih cerkva in molitve v sinagogi, je odpravil kot propagando.

»Bosna, v kateri sem odraščal, je bila monokulturna dežela,« je strogo rekel. »To je res multireligijska družba, vendar kultura ni samo organizirana religija. Kultura je način življenja, način komuniciranja, način oblačenja, jezik komunikacije. Pri nas je bilo razen veroizpovedi tistih, ki verjamejo v Boga, vse enako. Pa še oni so vsi monoteisti z istimi svetimi knjigami. Multikulturalizem je bil izmišljotina nacionalistov, da so dobili argument za delitev ozemlja. Po nobenem drugem principu je niso mogli razdeliti. Evropska unija vztraja pri našem multikulturalizmu, ki pa ga sama ne pozna. Kaj bi to bilo? Tukaj niso bile v spopadu starodavne religije, ampak moderni nacionalizmi. Problem je političen.«

Mi smo v kvadraturi kroga

Ob njem je sedel publicist Ahmed Burić, ki se je lokavo nasmehnil, ko sem ga naslovil kot muslimana. Rekel je, da je identiteta postala akuten problem šele pod pritiskom vojne. »Takrat so jo v roke vzele industrijske verske institucije in jo sintetično naredile na novo. Evropejci, ki so prišli upravljat državo kot podjetje, pa so to razumeli kot bosansko tradicijo.«

Skupaj so ustvarili domišljijskega muslimana na podlagi izmišljene tradicije, ki je v spopadu z gorečim katolikom in obsedenim pravoslavcem. Ta podoba zdaj vlada državi. Burić je rekel, da je Bosna v osemdesetih letih zamudila priložnost, da razvije nacionalno politično elito, ki ne bi bila versko in nacionalno določena, ampak bi temeljila na ekonomskih interesih.

»Možnost, da se razvije enotna nacionalna identiteta za celotno Bosno in Hercegovino, je bila zapravljena z napadom na Hamdijo Pozderca, daleč pred vojno in razpadom Jugoslavije. Odstranitev Fikreta Avdića in uničenje Agrokomerca sta bila v resnici del strategije politične likvidacije Hamdije Pozderca. S tem je bil prekinjen proces formiranja nacionalnih političnih elit, ki je v desetletju razpadanja komunizma tekel v drugih jugoslovanskih republikah. Vrh so porezali. V Bosni so od takrat naprej vladali drugorazredni politiki.«

Rezultat je stanje, v katerem se ne da nič narediti. Politolog Nerzuk Ćurak je na fakulteti za politične znanosti ugotavljal, da so Bosanci soočeni s tem, da se Evropski uniji ne sanja, kaj naj naredi z Bosno in Hercegovino, in to v času globalne ekonomske krize. Delitev Bosne na dve državi, ki je izšla iz daytonskega sporazuma, je bila zapletena ameriška iznajdba, ki jo je bilo mogoče razviti v skupno politično celoto samo s silo. Obljuba integracije v Evropsko unijo ne deluje več.

»Mi smo v kvadraturi kroga,« je skeptično pogledal na možnost svoje države, da se premakne z mesta. »Država sama ne more rešiti svojih problemov, ker je z daytonskim dogovorom predvideno, da je del naše politične strukture urad visokega predstavnika. On je del naše politične ureditve. Večino političnih odločitev, ki so se spremenile v zakone, je sprejel visoki predstavnik. Evropska unija pa hkrati noče priznati, da je del naše politične ureditve in da ima v njej vodilno vlogo. S to ureditvijo v petnajstih letih nismo mogli doseči ustavnih sprememb. Mi nismo del Evropske unije, Evropska unija pa je integralni del našega političnega sistema. Konsenza ni niti o tem, kako naj se ta hibrid imenuje. Zdaj nam ponujajo, naj naši politiki sami zgradijo skupno državo. Tam ni za kaj takega niti talenta niti politične volje. Enotna Bosna in Hercegovina je možna zgolj kot protektorat, ki lokalnim politikom odvzame oblast.«

Demokracija tukaj nikoli ni imela sreče. Pa vendar so v Sarajevu obnovili parlament, v katerem deluje večnacionalna parlamentarna skupščina. Martin Raguž je na zadnjih volitvah obnovil svoj poslanski mandat in je zadovoljen z odzivom volilcev. Nezadovoljen pa je z vsem drugim.

V svoji pisarni, ki še vedno diši po novem, je rekel, da je Dayton prišel kot zgodovinsko dejanje, ki je razdejanje zaustavilo.

»Odprlo je prostor za reintegracijo in rekonstrukcijo. V petnajstih letih pa Bosna in Hercegovina ni prišla niti blizu funkcionalnosti in samoobstoju. Glavni razlog je 4. aneks k daytonskemu sporazumu, ki predstavlja našo ustavo. Ustava je del mirovnega sporazuma, namesto da bi bil mir zastavljen v ustavi.«

Bosna je tam definirana kot država treh konstitutivnih narodov in dveh entitet, od katerih je ena Republika srbska s kompaktnim ozemljem in enobarvno etnično strukturo. Je tudi samostojna država?

»Republika srbska je za zdaj sestavni del Bosne in Hercegovine,« je protestiral urednik najbolj branega politično usmerjenega časopisa v Federaciji Sead Numanović. »Ob vseh nejasnostih, nezaupanju in dvoumnostih. Država je kaotična in korumpirana, z zapleteno definiranim ustavnopravnim redom. Je konfederacija? Je federacija samostojnih držav? Nedvomno ima dva ekonomska sistema in zid, ki vedno bolj jasno raste v glavah ljudi. Delitev med Federacijo in RS je še kar jasna. Ampak prihaja do delitev med samimi Bošnjaki in Hrvati v Federaciji. Hrvati v Srednji Bosni niso isto kot Hrvati v Hercegovini. Hrvati so v najslabšem položaju. Vse hitreje izginjajo iz Bosne. Bošnjaki iz centralne Bosne sistemsko izrinjajo Hrvate. Vendar se Hrvati niso potrudili, da bi iz tega dela Federacije naredili nekaj, kar bi bilo ekonomsko učinkovito, in nimajo od česa živeti.«

Federacija je prezapletena, nefunkcionalna in nepregledna državna oblika, polna parazitskih birokratov. Razdeljena na deset kantonov, ki so skoraj vsi etnično homogeni, ima sto trideset ministrstev, kar v hierarhično disciplinirani Republiki srbski sproža veliko dobre volje in kavarniškega humorja, v Federaciji pa enako stopnjo malodušja. Rezultat je država, s katero nihče ni zadovoljen.

Muzej sodobne umetnosti

»Zdaj vidimo vse omejitve mirovnega sporazuma,« je rekel Raguž. »Srbi so dobili državo v državi in nimajo nikakršnega razloga, da bi si želeli spremembe. Sanjajo samo še o mednarodnem priznanju. Bošnjaki vedo, da ne morejo položaja srbske države postaviti pod vprašaj, in kot odgovor vodijo politiko obvladovanja Federacije. Zaradi tega so Hrvati frustrirani, ker niti institucionalno niti kako drugače ne morejo parirati prvim in drugim.«

V Banjaluki je profesorica zgodovine Bojana Dujković Blagojević na to odgovorila, da je večina prebivalcev Republike srbske prepričana, da res živijo v svoji državi.

»V vsakodnevnih pogovorih, v medijih in v političnem prostoru se govori o državnih uslužbencih, o državnih vprašanjih, ki se rešujejo v Banjaluki.«

V mestu je zrasla največja vladna palača na Balkanu, ki je bolj podobna palači narodov v New Yorku kot občinski zgradbi v pozabljeni etnično očiščeni provinci. Ima tudi vse druge institucije, od samostojne policije do carinske službe, in tudi Muzej sodobne umetnosti.

Direktorica muzeja Liljana Labović Marinković se je strinjala, da država dobi muzej sodobnih umetnosti šele potem, ko ima vse druge institucije urejene.

»Kot direktorica muzeja komuniciram z ministrstvom za kulturo Republike srbske in res nimam nobene potrebe, da bi delovanje našega muzeja urejala na ministrstvu v Sarajevu. Tam samo tarnajo in obujajo spomine. Mi smo moderna institucija. Skozi naš muzej gredo najboljši umetniki, naši projekti pa so popolnoma sinhronizirani z evropskimi trendi. Mladi umetniki iz Republike srbske so uspešni tudi na Dunaju in v drugih evropskih prestolnicah. Umetniki iz Sarajeva lahko razstavljajo pri nas, seveda. Vedno so dobrodošli v našem programu, tako kot umetniki iz Ljubljane in Berlina. Moj problem je, da bi rada organizirala retrospektivno razstavo Jeffa Koonsa, pa nimam dovolj sredstev.«

Rekla je, da jo v Sarajevu moti, ker jo na vsakem koraku opozarjajo na vojno. Njen muzej se z vojno ne ukvarja, kot da v sodobnost ne sodi. To je področje drugih muzejev, ki se ukvarjajo s pozabljanjem preteklosti. Republika srbska, kjer so v Srebrenici, Omarski in Prijedoru prizorišča največjih zločinov po drugi svetovni vojni, dela vse za to, da se vojna pozabi kot problem nekih drugih Bosancev.

Nekoliko ironično je muzej postavljen v staro železniško postajo, ki so jo zgradili Avstrijci in deluje kot imeniten razstavni prostor v strogem središču mesta.

»Če rečete, da je Republika srbska del skupne države Bosne in Hercegovine, so ljudje tukaj užaljeni,« je rekla Bojana Dujković Blagojević v mestu, kjer je središče urejeno kot prestolnica, predmestja pa ni mogoče ločiti od najbližje vasi. »Hkrati prebivalci Banjaluke ne vedo, kaj se dogaja v Sarajevu, kaj šele v Mostarju. Časopisi pokrivajo položaj v Republiki srbski, nekaj neodvisnih medijev piše in govori tudi o dogajanjih v Federaciji. Vendar večine ljudi to ne zanima. Letos je prišlo v Federaciji do demonstracij demobiliziranih vojakov, ker jim ne izplačujejo redno denarja. Ljudje tukaj se obnašajo, kot da se jih ta vprašanja ne tičejo, kot da se ne financiramo iz iste blagajne. V Banjaluki ni percepcije, da obstaja tudi drugi del Bosne in Hercegovine. To se zdaj dogaja že pri otrocih v osnovni šoli. Imamo tudi različne praznike. Mi smo praznovali dan, ko je bil podpisan Dayton, v Federaciji pa ne. Oni imajo proste dneve ob čisto drugih datumih. Hkrati pa se ves čas govori o evropskih integracijah kot neizogibni nujnosti.«

Ustaši, četniki, mudžahedini in svoboda izražanja

Enotni zemljevid moderne Bosne in Hercegovine je karta etničnih delitev, ki z leti postajajo politična resničnost. Nikjer ni to bolj očitno kot v Mostarju, kjer so zgradbe ob Šantićevi ulici in Bulevarju še vedno v ruševinah. Tam je med vojno tekla razmejitvena črta med enotami bosanske in hrvaške vojske. Obnovljeni stari turški most ne povezuje hrvaškega in bošnjaškega dela mesta, ampak se razpenja med bošnjaškim ozemljem in nikogaršnjo zemljo. Hrvaški del pride šele za njo.

Amna Popovac je pred desetimi leti na nikogaršnji zemlji kupila ruševino z dvema neporušenima prostoroma. V njih je postavila radijsko postajo.

»Tukaj imajo pravoslavci svoje radijske postaje, katoliki svoje, tudi muslimanska skupnost ima svojo postajo. Jaz sem svojo postavila na prostor, ki ga nihče noče za svojega.«

Gospa Popovac je inženirka elektrotehnike in magistra ekonomije. Z novinarstvom nikoli ni imela nobene zveze.

»Leta 1997 sem sedela z nekaj novinarji tukaj pri reki. To je bilo leto, ko je v Mostarju padla zadnja žrtev. Tako je naneslo, da so bili tam Hrvati, Srbi in Bošnjaki. Vsi so tarnali,« je začela svojo zgodbo.

Muslimani so se pritoževali, kako ne smejo objaviti, da bo v vzhodnem Mostarju za štiri ure zmanjkalo vode. Argument bošnjaških oblasti je bil, da bi se jim na hrvaški strani rogali, kako ne znajo niti vode zagotoviti.

Hrvaškim radijcem pa so prepovedali objaviti, da so se v zahodnem Mostarju dijaki med šolskim pretepom streljali s pištolami, so povedali hrvaški novinarji. Argument hrvaških oblasti je bil, da bodo muslimani potem govorili, kako so hercegovski Hrvati nasilni že od otroštva.

Srbski novinarji so povedali, da oni lahko objavijo vse novice, v katerih Srbi in Rusi izpadejo kot zgodovinski narodi enaindvajsetega stoletja, pod pogojem, da oni izpadejo dobro, drugi pa slabo.

»Zdelo se mi je zanimivo. Takrat sem bila šefinja urada Scottish European Aid in sem se naučila pisati projekte.«

Delala je tudi v pisarni visokega predstavnika v Sarajevu, v upravnem odboru lokalnega vrtca in kot svetovalka regionalne razvojne agencije. Z izpolnjevanjem formularjev je imela velike izkušnje.

»Tarnanja, v katerem so vsi žrtve, ne prenašam. Novinarje sem z ironijo vprašala, ali bi delali na radijski postaji, kjer bi lahko objavili vse, kar bi hoteli.

‘Seveda bi,’ so vsi odgovorili. ‘Ampak take ni nobene.’

Zdelo se mi je, da je to sijajna tržna niša. Radijska postaja brez nacionalistične ideologije. Rekla sem, naj napišejo sestavo uredništva in programsko zasnovo. To sem potem uredila v projekt, dodala finančno shemo in začela iskati sredstva. Trajalo je dve leti, da sem zagotovila financiranje. Ni bilo enostavno, ampak na menedžment in organizacijo se razumem sijajno in nikomur ne dovolim, da mi soli pamet. Moj radio je danes najbolj kredibilen medij v Hercegovini.«

Leta 1993 so jo v Splitu kot Bošnjakinjo nagnali iz študentskega doma in vrgli s fakultete, ker je bila muslimanka. Štiri mesece ni mogla študirati, dokler se niso uredili papirji, ki so ji dali hrvaško državljanstvo.

»Ko sem se vrnila, me je hrvaški profesor začudeno gledal.

‘Kje pa ste bili ves ta čas, kolegica?’ me je vprašal.

Odgovorila sem, da sem stala pred fakulteto, pa me niso pustili noter. On kar ni vedel nič. Takrat se mi je začelo svitati, da za normalizacijo potrebuješ solidne informacije. Zato sem naredila informacijsko institucijo, ki ni od nikogar. Ali če vam je tako ljubše, smo ustaši, četniki in mudžahedini v dveh obnovljenih prostorih vojne ruševine na frontni črti. Izvolite.«

Bosancem se vojna ni splačala

Zveni preprosto, ampak je tvegano. Včasih ne spi doma, da ne bi pod njen avtomobil podtaknili bombe. Njen srbski kolega iz Banjaluke Slobodan Vasković se zvečer ni hotel gibati po mestu, ker so ga oblasti Republike srbske razglasile za državnega sovražnika.

»Ne zdržijo tega, da pišem o državnem kriminalu in da Milorad Dodik iz Republike srbske dela državo, v kateri ima mafija proste roke.«

Amna Popovac je bila najbolj optimistično razpoložena Bosanka, kar jih je mogoče srečati. Pravi, da je Dayton prisilni jopič za državo. Zaustavil je vojno in priznal stanje na terenu. Politični položaj je zamrznjen. Ljudje sodelujejo samo, če so prisiljeni sodelovati. Nastajajo tri popolnoma ločene družbe. Trije vodovodi, tri telefonske številke za informacije o telefonskih naročnikih. Od vrtca do univerze v Mostarju hodijo Srbi v srbske šole, Bošnjaki v bošnjaške, Hrvati v hrvaške.

»Nihče se prostovoljno ne meša. Dokler jim daytonska država določa življenje, živijo vsak zase. Ko pridejo do fakultetnega študija, pa izbirajo med tistim, kar jim je všeč, in se vsi pomešajo. In vsi študirajo skupaj. To mi daje upanje. Ljudje, ki so osemnajst let živeli ločeno, se pri študiju pomešajo in poskušajo živeti normalno. Vsi skupaj pa sanjajo o tem, kako bi šli v tujino.«

Bosancem se vojna ni splačala. Mir pa tudi ni prinesel olajšanja. Vse dileme iz leta 1995 so enako žive kot pred petnajstimi leti. Meje Evropske unije prihajajo na njihove meje, Evropa pa je iz leta v leto dlje.