Sedaj pa bomo lahko izbirali med gorsko in pomorsko inačico vsakoletne pohodne akcije 100 žensk na Triglav.

Zoran Predin ne mara hribov

***

Na žalost nimam niti ene fotografije, na kateri bi bil skupaj z legendami ameriške profesionalne košarke. Nekoč po koncu neke tekme sem se odpravil na njihovo stran, da bi se z njimi fotografiral, pa me je Slavnić zgroženo prijel za roko."A so te prosili?""Ne…""Ko te bodo, potem pa kar."

Spomini takrat 19-letnega Petra Vilfana na ponosno jugoslovansko košarkarsko reprezentanco

***

Zdi se, da je najnovejša, največja, najdaljša in edina slovenska vojaška ladja že prišla v zgodovino. Ne toliko vojaško in pomorsko, ampak zgodovino norčavosti. Narrenschiff. Postala je zaščitni znak vseslovenske izgube realitetne kontrole. Zoran Predin jo vidi kot morsko inačico karikiranega nacionalnega simbola. Če po kakšni nesreči (upajmo, da so jo Rusi solidno začepili) ne potone, bo še dolgo plula sem ter tja po našem širnem slovenskem morju. Že sedaj je spomenik.

Dobro, ta vlada ima res težave. Z javnostjo, z opozicijo in predvsem s samo seboj. A pri teh norih nakupih ji ne gre očitati, da si je perverzne vojaške nabave domislila, ampak da jih ni stornirala, ko je bilo to še mogoče. Denimo Patrio. Dolgo so govorili, da je pri poslu v pogodbo vpisana varovalka protikorupcijske klavzule. Potem so začeli govoriti, da to ni tako?! V redu. Vojska najbrž ima svoje skrivnosti. A kar zadeva slovensko vojsko in resorno ministrstvo, velja, da je slej ko prej največji misterij sama sebi. No, nekoliko teže je sprejemljivo, da imajo skrivnosti, ko gre za davkoplačevalski denar. Vsaj okrog Patrie bi se moralo enkrat dokončno razčistiti, kaj je res in kdo zavaja javnost. Če (uporabne) protikorupcijske klavzule ni, je treba nemudoma osvežiti spomin o tem, kaj se je govorilo in kdo je kaj zagotavljal. Če pa obstaja, je treba promptno prekiniti vsako nabavo. Oziroma najmanj, kar bi veljalo narediti, je, da se zadeva zamrzne do končanega procesa v zvezi z afero Janševih fantov.

Sicer pa v špekulacijah o tem, kdo je potunkal osebo "J" in preostale obtožene, ne gre izključiti velikega brata. Ki je zelo nervozen, če se velike nakupe dela mimo njega. A tudi veliki brat ni popoln in neranljiv. Nekdo je poskrbel, da je tudi materialno prišlo v velikem planu v javnost, kako deluje in razmišlja ameriška diplomacija: polovico sveta vidi kot tepce, drugo polovico kot izprijence. In epizodno, čeprav ne čisto obrobno vlogo v tej diplomatski humoreski je dobila tudi Slovenija. V tisti prvi polovici sveta.

Vsi se v teh dneh zgražajo nad ZDA, sam jim v tem trenutku navdušeno čestitam. Kdo je razkrinkal umazano politiko in diplomacijo velikega brata? Oni sami. Povedali so vse to, kar smo sicer sumili, in še veliko več. Amerika kot velesila je res skrajno umazana. Nasičena z dvojno moralo. Denimo, v odnosu do kyotskega sporazuma. Ali do Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC). Se spomnite, kako so silili evropske države in tudi Slovenijo v podpis dvostranskega sporazuma o preprečitvi izročanja ameriških državljanov Mednarodnemu kazenskemu sodišču. Pač po načelu, da so vsi zločini in zločinci pred zakonom enaki. Le ameriški ne. Tako je Bush mlajši podpisal zakon o zaščiti ameriških oboroženih in varnostnih sil (American Service-members Protection Act - ASPA), ki Amerjem omogoča, da, če je treba, tudi s silo osvobodijo svoje državno blagoslovljene zločince in kriminalce pred roko (mednarodne) pravice. A tudi liberalni Clinton ni bil nič boljši, saj je tik pred odhodom s predsedniške funkcije s figo v žepu podpisal tako imenovani rimski statut o ustanovitvi ICC, a hkrati povedal, da ga ne bo dal v kongres v ratifikacijo in bo to dvojno moralo priporočal tudi naslednji administraciji. Pač ZDA.

Vsekakor pa Amerika pač ne more biti kriva, če so drugi njihovi hlapci. Ne le države, kakršna je Slovenija, tudi velike sile, evropske sile. Kar se je ponovno potrdilo ob razkritju pikantnih, žaljivih ameriških diplomatskih depeš na Wikileaksu. Nič novega, pravijo poznavalci. Evropa kot Evropa. Namesto da bi ponorela, začasno odpoklicala svoje veleposlanike, ameriške pa poklicala na trd pogovor brez čaja in piškotkov, v en glas govori, da je res nerodno, da je to prišlo ven. Pa ja! Nerodno ni, da je to prišlo ven, ampak da s(m)o take nebogljene ovce, da se Američanom skorajda opravičujemo za njihovo neotesanost, grobost, aroganco.

Nič me ni čudilo, da ima, kot sledi iz depeš, dvajsetminutno "srečanje", se pravi fototermin, z ameriškim predsednikom svojo ceno. Normalno. Še če fotografiraš z dalmatinskim magarcem, moraš plačati. Če v kader postaviš njegovega gospodarja, še dodatno. A tisto, kar sledi iz zadnjih razkritij, je nekaj več. Namreč, niso nam Amerji ponujali fototermina v zameno za to, da vzamemo kakšnega zapornika iz Guantanama, ampak naj bi, nasprotno, Pahor ponujal, da fototermin poplača s posteljo za kakšnega terorista v slovenskih zaporih, pa tudi s poslom za Westinghouse. No, slednje bi Američani tako ali tako dobili. Ne glede na to, kdo je trenutni predsednik vlade in ali se želi slikati z ameriškim predsednikom.

Sicer cenim zavezo predsednika Obame, da razreši največjo sramoto, ne le Amerike, ampak mednarodnih pravnih standardov nasploh, da ima velesila nekje v pravno nedefiniranem območju koncentracijsko taborišče, kjer ljudje, krivi ali nedolžni, gnijejo leta brez prave možnosti obrambe, brez utemeljenega suma. To bi Obama, glede na predvolilne obljube in tudi sicer, že moral razrešiti. A absolutno ne pride v poštev, da bi kogar koli jemali k nam. V Guantanamu ni pripor mednarodnega sodišča, ampak nelegalno koncentracijsko taborišče države, ki ne spoštuje niti mednarodnih niti svojih pravnih norm. Če v korektnem postopku pred legalnim sodiščem komu kaj dokažejo, ga smejo zapreti le v ZDA. Če ni osnove za ugrabitev ali nelegalno izročitev tretjih držav, je treba zapornike izpustiti. Nikakor pa ne morejo tretje države reševati ameriške sramote in nelegalnih postopkov. Drugo je vprašanje ameriških državljanov, ki doma ne morejo in ne smejo biti procesuirani zaradi zločinov, ki so jih opravljali v imenu države. Slovenija bi denimo lahko širokogrudno ponudila zaporniški apartma državnemu sekretarju za obrambo, ki je, ko je zbolel, skesan priznal, da so bili dokazi, s katerimi so opravičili napad na Irak in pobili tisoče civilistov, tudi otrok, zavestno ponarejeni.

Kaj lahko pričakujemo kot posledico škandala, v katerem igramo nečastno vlogo? Nič presunljivega. Pravkar smo se lahko še enkrat prepričali, da Amerika v dežele, kakršne je Slovenija, pošilja predvsem drobne "trgovske potnike". In mi? Njihove ponudbe ne razumemo kot možnost, ampak kot dolžnost. To pa je naš problem.