Samozaposlitev v kulturi
Možnosti ureditve posameznikovega statusa so mnoge, a vse z očitnimi slabostmi. Ustvarjalec na področju kulture se lahko odloči, da si statusa ne uredi, se odloči za plačevanje prispevkov v zdravstveno blagajno, pristane na 25-odstotno obdavčitev avtorskega honorarja in na dokončno izpraznitev denarnice ob letnem plačilu dohodnine. Druga možnost je, da se registrira kot samostojni podjetnik in plačuje prispevke za socialno varnost, ki se najbrž močno zajedajo v verjetno že tako skop "kulturniški zaslužek". Tretja možnost je na videz elegantna: lahko se vpiše v razvid samozaposlenih v kulturi, ki ga vodijo na ministrstvu za kulturo (MK), saj lahko z vpisom pridobi še pravico do plačevanja prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna.
Četudi je namen razvida registrirati take, ki želijo samostojno opravljati specializirani poklic na področju kulture, je dejstvo, da se mnogi v razvid vpišejo, ker je to davčno in socialno najbolj ugodna in varna rešitev za stanje, v katerem morda obstaja redni ali stalni naročnik, ki bi moral postati njihov delodajalec. O tem se ne slepijo niti na ministrstvu za kulturo. "Ministrstvo registracijo samozaposlenih v kulturi vidi kot ukrep, ki spodbuja in omogoča ustvarjalnost, in kot ukrep socialnega varstva," pravi generalna direktorica direktorata za umetnost Barbara Koželj Podlogar. Kako učinkovit pa je sploh lahko ukrep, ki naj bi tako rekoč v isti sapi skrbel za socialo in ustvarjalnost?
Komisije in njihovi zamahi
Število vpisanih v razvid se vsak mesec spreminja in se trenutno giblje okoli 2500 posameznikov, od teh ima pravico do subvencioniranega plačila prispevkov za socialno varnost 1400 samozaposlenih. Medtem ko je vpis v register trajen, če ga samozaposleni sam ne prekine, ohranitev pravice do plačila prispevkov ni niti trajna niti samoumevna. Vsaka tri leta mora upravičenec izkazati, da njegovo delo pomeni "izjemen kulturni prispevek", kakor določajo pogoji Uredbe o samozaposlenih in o čemer presojajo pristojne strokovne komisije.
Te seveda delujejo v okviru svojih zmožnosti in preferenc. Nataša Velikonja, ki je kot pesnica v razvid vpisana od leta 1995, se je že dvakrat soočila z zavrnitvijo pravice do plačila prispevkov in se na to tudi pritožila. Komisija je leta 2005 med razlogi poleg odsotnosti nagrad navedla oceno, da je njen opus del v triletnem obdobju preskromen, četudi je sodelovala v devetih knjižnih izdajah v tujini in pri večjih slovenskih založbah. "Kakšen naj bi bil zadosten opus, ki naj bi zadovoljil pristojno komisijo ministrstva, ni bilo znano nikomur in ni bilo zapisano nikjer, še vedno pa sem prepričana, da je bila ocena članov komisije o nezadostnosti opusa devetih knjig, objavljenih v prominentnih založbah, škandalozna. Ali z drugimi besedami: da sta se izza njihove odločitve skrivali bodisi homofobija bodisi neoliberalna krvoločnost, ki je z enim zamahom skušala znižati stroške države in počistiti z neželeno avtorsko produkcijo." Nazadnje je Velikonja pravico ohranila lani, ko jo je ministrstvo obvestilo, da ji bodo prispevke krili še naprej, a zgolj v primeru, da svoj status pesnice spremeni v status kritičarke na področju umetnosti. Kako nepredvidljivo je delo komisij, dokazuje tudi podatek, da ji je komisija leto prej podelila pravico do bivanja v umetniškem ateljeju v Londonu ter ji dodelila še delovno štipendijo za ustvarjanje na področju knjige. Za oboje je morala prav tako izkazati vrhunskost ustvarjanja, vse to pa je izkazala kot pesnica.
Leta 2008 je pravico do plačila prispevkov izgubilo 22, lani 35, letos pa 24 samozaposlenih, v tem obdobju pa se je na prvotno negativne odločbe uspešno pritožilo 14 upravičencev. Mesečno vplačilo sicer znaša okoli 340 evrov za samozaposlenega, ministrstvo torej plačuje tarifo drugega plačilnega razreda, tehtajo pa tudi možnost, da bi vplačila povišali za še en razred, kot je povedala Barbara Koželj Podlogar. Samozaposleni s pravico do plačila prispevkov lahko preverijo, ali država v njihovem imenu v resnici vplačuje v socialno blagajno, s posebnim obrazcem, ki ga dobijo pri svojem davčnem referentu.
Inšpekcija na svoji večni kavi
Tako je na papirju. Medtem v pisarnah z ramo ob rami sedijo zaposleni in samozaposleni v kulturi, delavske pravice pa uživajo zgolj prvi - plačilo nadurnega dela, malice, prevoza, dopust, usposabljanje in izobraževanje, bančni krediti in pravice iz brezposelnosti - čeprav so drugi glede na vloženo delo in dolžino delavnika enako ali celo bolj obremenjeni kot njihovi zaposleni kolegi. "To so anomalije, s katerimi se nihče ne ukvarja niti inšpekcija. Mislim, da je tu prisoten tudi velik interes delodajalcev, da imajo poceni delovno silo," pravi Denis Miklavčič, predsednik Sindikalne konference samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in informiranja (SUKI). Pravo gleda na samozaposlenega kot na gospodarsko družbo in četudi je lahko ta de facto v delovnem razmerju, ga za razliko od de iuris zaposlenega ne ščiti zakon o delovnih razmerjih. Samozaposleni so predmet zakonodaje o gospodarskih družbah, s čimer nosijo breme delodajalca in so hkrati brez delavskih pravic. Zakonodaja pravi, da delujejo na trgu, o čemer pa v slovenski kulturi ne moremo govoriti, saj so institucije, ki na trgu nastopajo kot delodajalci, financirane iz državnega ali občinskega proračuna.
Sodelovanje resorjev je ključ
Kot eno izmed možnih rešitev, ki bi vzpostavila pravne temelje, po katerih bi bili samozaposleni pojmovani kot delavci in bi imeli posledično pravico do združevanja in kolektivne pogodbe, navaja Miklavčič uvrstitev samozaposlenih v Zakon o delovnih razmerjih (ZDR). S tem bi bili samozaposleni deležni delavskih pravic, saj bi bile vzpostavljene obveznosti samozaposlenega do samega sebe kot delodajalca do delojemalca. "To pomeni, da bi moral samozaposleni plačo, primerno njegovi izobrazbi in delovnim izkušnjam, regres, dopust, primeren čas počitka in ostale pravice, ki jih je sicer deležen delavec, uveljavljati pri svojem naročniku." Na ta način bi si samozaposleni zagotovili prihodek, ki bi jim omogočal profesionalno delo in jih izenačeval s socialnim položajem zaposlenih v kulturi, meni Miklavčič.
Prvi korak k optimalni ureditvi položaja samozaposlenih je bila po mnenju MK in SUKI lanskoletna ustanovitev medresorske delovne skupine, v kateri so predstavniki samozaposlenih in pristojnih ministrstev: poleg MK so k sodelovanju pristopili tudi z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in ministrstva za finance, kar ocenjujejo za uspeh. Miklavčič pojasnjuje, da se pri nadaljnjih prizadevanjih zgledujejo pri Danski in Švedski, kjer je položaj samozaposlenih urejen prav zaradi sodelovanja med več pristojnimi ministrstvi, saj se problematika samozaposlenih v kulturi razteza tudi na področja davčne ureditve, medtem ko je konkreten predlog umestitve samozaposlenih v ZDR naslovljen na ministrstvo za delo.
Pokojnine jih ne zanimajo
Skupina bi želela pridobiti k sodelovanju tudi predstavnika ministrstva za gospodarstvo, kjer pa se na povabila še niso odzvali. Medtem ko na MK in pri SUKI sodelovanje z ministrstvom za finance ocenjujejo za zgledno, je bolj težavno sodelovanje z ministrstvom za delo, kar se kaže tudi pri aktualnem predlogu pokojninske reforme, ki predvideva, da se prispevki za socialno varnost vsem samozaposlenim povečajo za en plačilni razred, s čimer bi se jim vsaj teoretično povečale tudi pokojnine. Ministrstvo za kulturo je na predlog reforme že med njenim oblikovanjem podalo pripombe, vendar pa je sistemska obsežnost reforme priročna utemeljitev ministrstva za delo pri zavračanju pripomb in predlogov MK, da se samozaposleni v kulturi ne obravnavajo kot samostojni podjetniki.
Tu leži tudi jedro problema, ki ga bo morala delovna skupina šele streti. Mnogim, sploh mlajšim samozaposlenim, pokojnine oziroma njihova višina niso pomembne, pač pa kot delujoči na neprofitnem področju upravičeno zahtevajo čim manjše stroške "tukaj in zdaj". Ustvarjalnost je namreč povezana prav z zdajšnjim trenutkom in je umetnik ali kulturnik na vrhuncu svoje poti ne more enostavno preložiti v (morebiti) socialno varno jesen življenja.
