Štiri milijone Hrvatov in pol gomazi po svoji tesni državici kot v mravljišču, zaletavajo se, spotikajo drug ob drugega in padajo, v mali Republiki Hrvaški vlada nepopisna gneča.

Tako so podjetni Hrvati zgradili mrežo avtocest, vso državo so premrežili s sodobnimi asfaltnimi pasovi, po katerih je mogoče drveti več kot dvesto na uro, a samo teoretično: vozniku ne uspe prestaviti niti v drugo, že je tu cestninska hišica ali pa kontrola potnih listov s carino.

Potem so ambiciozni Hrvati uvedli še domači letalski promet, uredili so kar sedem letališč, kupili nova letala in začeli leteti po svoji novi državi.

"Spoštovani potniki, govori vam vaš kapetan. Dobrodošli na airbusu 319 Croatie Airlines, pravkar bomo poleteli proti Splitu, zato vas prosim, da si pripnete pasove," se je potnikom na progi Zagreb-Split oglasil prijeten moški glas, se odkašljal, nato pa dodal: "Pravkar pristajamo v Splitu, hvala, ker ste leteli z nami."

Velika bela ptica Croatie Airlines še niti dobro vzletela ni z zagrebškega letališča, niti koles ji ni uspelo potegniti v trup, že pristaja v Splitu. Letala na progi Zagreb-Split pravzaprav ne letijo, ampak skačejo.

Ali pa recimo vlaki: Hrvaški so od Titove Jugoslavije ostali velikanski železniški kolodvori in križišča, ki pa so žalostno opusteli. Razdalje so kratke. Delavci Hrvaških železnic sestavijo potniško kompozicijo, po zvočniku napovedo odhod vlaka 559 na progi Zagreb-Vinkovci, težka dizelska lokomotiva se ob veselem žvižgu počasi premakne, se zakotrlja ob škripanju niza vagonov, in ravno ko zadnji prileze do konca perona, se vlak nenadoma ustavi: lokomotiva tam spredaj je že prispela v Vinkovce. Potniki pravzaprav vso pot med mestoma prehodijo peš, skozi vagone. Na uradnem svetovnem seznamu najbolj nesmiselnih stvari, kar si jih je kdaj človek zamislil, prepričljivo prvo mesto v rokah držijo spalni vagoni na vlakih Hrvaških železnic.

Hrvaški železničarji so se tako odločili, da bo treba nekaj ukreniti, in se spomnili genialne matematične rešitve: če bi vlaki vozili počasneje, pravzaprav najpočasneje, kar se sploh da, bi se potovanja zdela daljša, Hrvaške železnice resnejše, Republika Hrvaška pa večja.

Hrvaški vlaki tako že leta drvijo trideset kilometrov na uro, po tračnicah se vlečejo kot velikanski jekleni polži slinarji, po sedem, osem ur drdrajo med dvema sosednjima mestecema, potniki na vmesnih postajah izstopajo med vožnjo, nekaj malega pojedo v kolodvorski beznici, popijejo kavo, preberejo časopise in pokadijo tri, štiri cigarete, nakar skočijo nazaj na vlak, ki se po polževo pomika proti cilju. Z enega na drug konec države potujejo vlaki več dni kot po transibirski železnici, in če Republiko Hrvaško opazujemo skozi umazana okna vagonov, se zdi velika kot Rusija.

Končno so dvajset let pozneje Hrvati morali priznati, da so zajebali. Kakorkoli obrnejo, država je majhna, ozka in tesna. Dvajset let po tem, ko so dvignili zapornice na cestah in progah, so se državotvorni Hrvati uklonili neizprosni logiki ekonomije in geografije in nejevoljno, škripaje z zobmi, pristali na skupno železniško podjetje - Železnico Slovencev, Hrvatov in Srbov.

V anketi, ki jo je na vzorcu tisoč vprašanih izvedla GfK, ugledna svetovna agencija za raziskovanje javnega mnenja, je kar 72 odstotkov Hrvatov odgovorilo, da podpirajo ustanovitev skupnih podjetij držav nekdanje Jugoslavije, kot je skupna železniška družba, kakor tudi druge pobude v tem duhu. Anketirani državljani, piše v časopisni novici, menijo, da je to pozitivno, saj se "naravni partnerji" povezujejo zaradi ekonomskega dobička. Z obrazložitvijo, da gre v bistvu za ekonomsko vstajenje Jugoslavije, samo dvanajst odstotkov vprašanih ne podpira načrtovanega železniškega podjetja.

Po drugi strani pa se samo dvanajst odstotkov vseh vprašanih - in to je najbolj zanimiv podatek GfK-jeve ankete - ne boji, da bi v Zagreb z železniško progo Beograd-Ljubljana prišla tudi Jugoslavija. Komaj vsak osmi Hrvat se torej ne boji več, da bi se skupna železniška družba Slovencev, Hrvatov in Srbov, Železnica SHS, nekega dne prelevila v Železnico Jugoslavijo, nakar je samo še vprašanje dni, kdaj bodo komunisti ustanovili Federativno ljudsko železnico, in končno samo SFŽ Jugoslavijo, temnico nacionalnih železnic.

Hrvati se ne bojijo več ali pa je vsaj njihov strah pred Jugoslavijo, jugofobija, manjši od klavstrofobije, strahu pred zaprtim prostorom - tesnobno majhne, vlažne in mračne državice, v kateri so zaglavili kot v pokvarjenem dvigalu. Kar je velikanski napredek v primerjavi s preteklostjo, ko so Hrvati preklinjali nesrečno usodo in preklemano tektonsko srečo, ki je pred sto osemdesetimi milijoni let, ko se je pracelina Pangea lomila in cepila na velikanske masive, po neverjetnem spletu geoloških naključij Hrvaško postavila na skupno celino s Slovenijo in Srbijo.

Na vse so tako Hrvati, Slovenci in Srbi mislili, ko so se lotili ustanavljanja skupnega železniškega podjetja, vse so predvideli, prav vsak detajl, razen ene malenkosti: države so bile na koncu še manjše. Zdrvi Modri vlak skozi vsako od treh državic kot skozi provincialno postajališče, veselo zapiska, pa nadaljuje pod Karavankami in se ne ustavi pred Frankfurtom.

In smo tam: Hrvati so plačali karto do Zagreba, pristali pa v Evropi.