Avtorja izhajata z likovne akademije v Ljubljani, a ju neposredno predstavljanje umetniških objektov ni zanimalo že za časa študija. Svoja znanja sta nadgradila s podiplomskimi študijami, v polju umetnosti pa se največ ukvarjata s sociološko kritiko političnih sistemov, ki jo uprizarjata z živimi medijskimi intervencijami v javnem prostoru, s fotografijami ali videi, ali pa v akademskem "aktivističnem" polju s sociološkim razmislekom o poziciji umetnosti v družbi. Prepričana sta, da je obdobje zadnjih desetih let v umetnost prineslo možnosti za razvoj novih paradigem, ki razširjajo definicijo polja umetnosti. Menita, da je umetniški sistem pred tem potreboval interpreta in jasno ločevanje vlog umetnikov, kuratorjev, kritikov in teoretikov, danes pa so vse te vloge med seboj prepletene, pri čemer na primer umetniki lahko naredijo dragocen teoretski prispevek.
Ne zanima ju estetika umetniških izdelkov kot taka, še posebno ker se v skladu s kritiko kapitalizma izogibata celostni grafični podobi umetnika, ki deluje kot prodajni artikel. Reprezentacijo umetnika, ki se trži z enakimi metodami kot katera koli druga blagovna znamka, sta zelo precizno zasnovala v interaktivnem fotoperformansu Buy your own art experience iz leta 2007. Projekt sestavlja osladen promocijski video, neke vrste mešanica med turistično promocijo in reklamo za parfum ter serijo petih fotografij s ceno fotografije in ceno živega umetniškega performansa (Igranje tenisa, Večerja, Kmečka opravila, Vikend v Ritzu in Degustacija cigar). Elitizem v umetnosti sta na tak način razorožila z desublimacijo banalnosti trženja umetniških izdelkov.
Umetnostni sistem je v devetdesetih letih dobro prebavil tako imenovano institucionalno kritiko, ki ga je napadala, in asimiliral tovrstne napade kot enega od delov umetniške produkcije, zato je za tandem Leban in Kleindienst ključnega pomena, da hodita po meji tega sistema, kjer je art-drop-out (izključenost) ne le možna, temveč celo zaželena. Z družbenim angažmajem pogosto stopata v konfliktno situacijo, kjer sistem ne ve čisto točno, kam bi ju postavil. Primer takšnega delovanja je tudi politično kritični časopis oziroma umetniški projekt Reartikulacija, ki ga izdaja istoimenska skupina Reartikulacija (Marina Gržinić, Sebastjan Leban, Staš Kleindienst in Tanja Passoni). Reartikulacija je zamišljena kot platforma za povezavo političnih subjektov, aktivistov in umetnikov. Časopis naj bi bil namenjen vsesplošni branosti, čeprav se skupina zaveda, da to pravzaprav ni možno, zato v tekstih ohranjajo relativno zahtevnost besedil, ker ne verjamejo v popularizacijo, ki bi nižala intelektualni napor.
