Kdo izmed nas se ni navduševal nad Jonathanovo odločnostjo, da ubere pot, ki za galebe ni najbolj običajna? Da se - v nasprotju z galebi, ki letijo zato, da najdejo hrano - v letenju izuri, da leti zgolj zato, ker mu to ponuja občutek svobode? Kdo se v turbulentnem najstniškem obdobju ni poistovetil s tem galebom, ko je bral o njegovem pogumu ob izločitvi iz Jate, ki ga, kakopak, ni razumela?

Letos mineva štirideset let od prvega natisa te legendarne knjige, ki jo je napisal Američan Richard Bach (ki, mimogrede, trdi, da je eden izmed potomcev slavnega skladatelja), in ob tej priložnosti je treba poudariti, da gre za pripoved, ki (podobno kot denimo Saint-Exupéryjev Mali princ) še vedno ni izgubila svojega čara, zgodba o Jonathanu Livignstonu galebu je po svoje še vedno lepa, presunljiva in gotovo tudi poučna.

A vendar. Naša tendenca, da preteklosti pustimo, kar je preteklega, se marsikdaj izkaže kot nekaj dobrega. V primeru Jonathana Livingstona Galeba je že tako. Kaj hitro se namreč zna zgoditi, da nam naš "odrasli pogled na svet" uniči lepa čustva, ki smo jih do nečesa gojili. Deset, dvajset, trideset ali štirideset let kasneje je marsikaj videti drugače. Toda preden odgovorimo na vprašanje, zakaj je tako, zakaj je Jonathan danes pogojno rečeno slabši kot pred leti, si poglejmo prigode, ki jih je ta knjiga od svoje zasnove do milijonov bralcev, številnih prevodov, neskončnih ponatisov (v okviru Mladinske knjige letos tudi nov prevod v slovenščino) in s tem neizpodbitnega statusa kultnosti doživljala.

Eden izmed mitov, povezanih s knjigo, gre - če začnemo pri samem začetku - nekako takole: po besedah Richarda Bacha Jonathan Livingston Galeb ni proizvod njegove kreativne energije, unikatne domišljije in kar je še tega, temveč je delo "duha", ki ga je obiskal leta 1959 in mu narekoval prvi del knjige. Preostala dva je Bach napisal šele dobrih osem let pozneje, takisto v stanju nekakšne zamaknjenosti, na jutro, ki je sledilo noči, v kateri je sanjal galebe.

Precej romantično, kajne? In konec koncev zelo v skladu z miselnostjo knjige, ki vendarle stavi na presežno, na, kot bi rekel Mali princ, "bistvo, ki je očem nevidno".

Z današnje perspektive je po svoje romantično tudi Bachovo neumorno naprezanje, da bi knjigo objavil (tudi v tem je podoben Jonathanu, ki do onemoglosti pili tehnike letenja), saj so jo vsi založniki zavrnili, ker niso vedeli, kako bi jo klasificirali: je napisana za otroke ali za odrasle? Nazadnje mu je leta 1970 uspelo pri mali založbi, imenovani Scribner, ki je pripravila majhno naklado, za promocijo pa ji je denarja zmanjkalo. A vendar. Jonathan Livingston Galeb se je kot dobra novica širil od ust do ust in v dveh letih poskrbel za več kot milijon prodanih izvodov, leta 1973 za filmsko različico, leto pozneje pa še za prvi slovenski prevod, delo Janeza Gradišnika.

Tu je Jonathan že veljal za nekakšno "moderno biblijo", status, ki ga je knjiga ohranila do danes.

Prav vsi, tudi to je treba pridati, pa nad simpatičnim galebom-vizionarjem niso bili navdušeni. Že prve kritike so v zgodbi videle miselnost, ki sodi v okvir ameriške kulture pozitivnega mišljenja oziroma new-agea, kot mu pravimo danes. Drugi so v njej videli krščansko-anarhistične poteze, nekateri celo satanizem, čeprav so bili, resnici na ljubo, najbolj natančni tisti, ki so v pripovedi prepoznali sledi več svetovnih religij, od budizma, hinduizma, krščanstva in še naprej.

S filmom, zasnovanim po knjigi, se ni godilo najbolje, pa četudi je, denimo, glasbo zanj napisal slavni Neil Diamond. Ker je nastal pred razvojem računalniške tehnologije, so imeli precej težav s snemanjem akrobacij nesrečnih golobov in kritiki so ga takoj po premieri skoraj soglasno razsuli in ga okarakterizirali kot "film za ptice".

Od tu dalje je zgodba znana: milijoni bralcev po vsem svetu, ki se, tako je videti, nadvse radi povezujejo v skupine (eno takšnih boste med drugim našli na Facebooku), kar je, če pomislimo na Jonathanov izgon iz Jate, na njegovo vztrajno prenašanje samote, v kateri pili svoje veščine, po svoje kontradiktorno: "Vsi mi smo Jonathan" je izjava, ki jo lahko preberemo skoraj na vsaki izmed omenjenih internetnih skupnosti, posvečenih Jonathanu.

Če se lotimo premisleka o Jonathanu Livingstonu Galebu, o tem, kako se je bral nekoč in kako se bere danes, je dobro imeti pred očmi tudi dejstvo, da je nastal v času hipijevskih gibanj, zato ni nenavadno, da je zaznamovan z idejo svobode in individualizma. Ki je bila v tistih časih lepa in pomembna ideja, a se vendarle ni izšla, razvoj zgodovine z ošvrkom na sodobno postavitev sveta nam bo v tem pritrdil, nekdanji hipiji so današnji mogočni menedžerji, pripoved o Jonathanu pa pri tem pokriva obe zgodbi: galeba, ki je dovolj močan, da preživi brez Jate, danes lahko interpretiramo kot tiste vrste individualista, ki ga je ustvarila kapitalistična logika prevlade močnejšega nad šibkejšimi, ki je našel opravičilo v Dawkinsonovih "sebičnih genih" in ki ga nenazadnje podpira družba, v kateri se najbolj ceni tistega, ki se je do moči in ugleda povzpel sam.

Kaj je spornega pri slednjem, precej dobro artikulira avtorica spremne besede Maša Ogrizek, ko zapiše, da je danes nujno, "da se Jonathanovo slavljenje samouresničitve in odgovornosti za lastno življenje dopolni z načeloma solidarnosti in družbene odgovornosti - do vseh tistih, ki zaradi različnih razlogov ne morejo poleteti tako visoko, kot bi si morda želeli".

Saj razumete, kajne? Namesto da se slavi posameznika, ki mu je uspelo "kljub vsemu", je treba ustvariti pogoje, kjer lahko uspe vsakomur. To pa je natanko tista točka v razumevanju Jonathana, zaradi katere se adolescenčno branje razlikuje od odraslega, hipijevsko od sodobnega.

Mimogrede: ste gledali risanko, narejeno tako za otroke kot za odrasle, ki govori o Mravljincu Z? Kaj pa tisto o pingvinu, ki je hotel samo plesati, plesati… o pingvinu z Veselimi nogicami? In zakaj ju omenjamo? Ker je njuna fabulativna zasnova enaka kot pri Jonathanu: izgon iz skupine, kateremu sledi samotna samouveljavitev. Jonathan je povsod, tudi tam, kjer ga na prvi pogled ne vidimo. Je pa res, da nismo vsi Jonathan.