Avsenikovo in McCrearyja smo srečali prvi dan tekmovanj, ko je Avsenikova nastopila v mini maratonu. Na startu tri kilometre dolgega teka je stalo šest tekmovalk, ki so se ob poku startne pištole pognale po dva kroga dolgi progi. Kaj hitro je vodstvo prevzela Nemka Antonina Prignitz, ki se že devet let zdravi z dializo in čaka na transplantacijo ledvice. Tesno za petami ji je sledila Avsenikova. Njen najglasnejši navijač je bil Terry McCreary. "Ima dobro kri," se je pošalil, ko je pribrzela mimo.

Avsenikova je v začetku 90. let prejšnjega stoletja zbolela za levkemijo in rešila jo je lahko le presaditev. Žal nihče od njenih petih otrok in dveh bratov ni bil primerni darovalec kostnega mozga, zato so ga morali iskati v svetovnem registru darovalcev. Imela je srečo, našli so ga. Presaditev so opravili malo pred božičem leta 1992 v Londonu. V istem čas je bil v bolnišnici na odvzemu kostnega mozga tudi McCreary, vendar se z Avsenikovo nista srečala, saj je darovanje anonimno.

Radijsko povabilo

Da se bo vpisal v register darovalcev kostnega mozga, se je McCreary, ki je tisti čas živel v Veliki Britaniji, odločil po tistem, ko je slišal poziv po radiu, da vabijo nove darovalce. Že takrat je bil darovalec krvi in je kot zdravstveni tehnik delal v laboratorijih na zavodu za transfuzijo. Dal je vzorec krvi, potreben za tipizacijo. "Nisem vedel, kaj se bo zgodilo v prihodnje, ali bo kaj iz tega ali ne. A so me poklicali na dodatne preiskave, potem še enkrat in še enkrat. Ko so me poklicali zadnjič, so mi dali v podpis dokument, da zdaj ne bom več odstopil od darovanja, saj bodo to osebo izpostavili kemoterapiji, potrebni pred presaditvijo, in bo njen imunski sistem zelo oslabljen." Odvzema kostnega mozga iz medenične kosti se spomni kot izjemno bolečega. O prejemniku je vedel samo to, da je ženska, da je stara približno toliko kot on in da živi v eni od vzhodnoevropskih držav. Potem se je preselil na Irsko in na zadevo je pozabil, dokler ni začel od Avsenikove prejemati božičnih voščilnic.

Vendar še vedno ni vedel, kdo je prejemnik. Po nekaj letih izmenjav božičnih voščilnic so ga vprašali, ali si želi, da bi se srečala. In res sta se družini srečali in se srečujeta še danes. Pri vprašanju, kako se počuti, ko ve, da je nekomu rešil življenje, se mu orosijo oči. "Zelo dolgo časa o tem nisem mogel govoriti, ker je bilo zame preveč čustveno. Bi pa to naredil še enkrat. Naredil bi to še enkrat," podkrepi svoje besede.

Čas bolezni in presaditve je bil zelo težak, se spominja danes 54-letna Avsenikova. Ko je prišla v London na presaditev, so ji povedali, da ima 43 odstotkov možnosti, da poseg uspe. Rekla si je, pa saj to je skoraj pol, in ji je bilo dovolj. Zdravljenje s terapijami in obsevanji je bilo zelo naporno, pa še sama je bila, ločena od družine. Po presaditvi se je razveselila, da je vse že za njo, a kmalu spoznala, da je bil to šele začetek trpljenja: kot zavrnitvena reakcija se je pokazala huda driska. Bolnišnico je zapustila po treh mesecih, a je naslednje štiri mesece še vedno živela v Londonu v najetem stanovanju in hodila na kontrole.

Vztrajnost je bila poplačana

"Nekoč sem, ko so me poslali na preiskave, pobrskala po dokumentaciji in prebrala, da je moj darovalec Irec, koliko je star in da rad pije pivo. Zanimivo, da sem si neposredno po presaditvi izjemno zaželela piva in ga z užitkom spila. Pa piva nimam posebno rada," se zasmeji.

Po presaditvi je želela izvedeti, kdo je darovalec, vendar so ji pristojni povedali, da teh podatkov ne posredujejo zaradi slabih izkušenj v preteklosti, ko je prišlo do izsiljevanj. A je bila tako vztrajna, da so dovolili, da si družini za božič izmenjujeta pisma brez navedbe naslova. "Ta človek mi je rešil življenje in želela sem, da mu osebno rečem hvala," Avsenikova razloži, zakaj si je tako prizadevala, da bi se spoznali. "Imeli smo ravno domače slavje, ko so po telefonu poklicali, da se lahko slišimo, če želim. Tako sem bila razburjena, da sem pozabila še tistih nekaj angleških besed in se je namesto mene s Terryjem pogovarjal moj brat."

Prvič so se srečali leta 1997. "Bilo je zelo čustveno. Srečali smo se na Brniku," se spominja McCreary, "Marina pa je namesto tedna dni, kot je bilo dogovorjeno, naredila načrte za kar dva tedna ogledov Slovenije." Po tem so se redno srečevali, letos so se na športnih igrah srečali že tretjič in bo po igrah Terry Marini in njenemu možu razkazal rodno Severno Irsko. V Sloveniji so bili že šestkrat, Avsenikova pa na Irskem dvakrat, večkrat so Terryja obiskali tudi njeni otroci. "Smo kot razširjena družina," je vesel McCreary, ki nima veliko sorodnikov.

Zelo mu je všeč, da so športne igre dializnih in transplantiranih bolnikov letos pripravili na Irskem. Meni, da se ljudje premalo zavedajo pomembnosti transplantacij in tega, kako pomembno je, da postanejo darovalci organov ali tkiv. Zato je tudi sam začel več govoriti o svoji izkušnji. Še vedno je to zanj zelo čustvena tema, a je vesel, da lahko širi znanje o tej pomembni dejavnosti, ki rešuje življenja.