V svetovalnem centru otroke s hiperkinetično motnjo in njihove družine obravnava skupina strokovnjakov, ki jo sestavljata psiholog in pedopsihiater, velikokrat pa tudi socialna delavka in pedagoginja. Izvajajo različne oblike pomoči, od kognitivno-vedenjske terapije, družinske terapije do raznih drugih oblik individualnih in skupinskih obravnav. Če ti ukrepi ne pokažejo zadostnega uspeha, je smiselno razmisliti o uvedbi zdravil, vendar je ta korak, kot je povedal dr. Belec, za večino staršev težak, še posebno, če gre za zdravila, ki naj bi jih otroci jemali dlje časa. »Preden se odločimo za zdravila, moramo zelo dobro pretehtati smiselnost njihove uporabe,« je povedal sogovornik in navedel, da moramo najprej natančno ugotoviti oziroma diagnosticirati, kakšne težave ima otrok, koliko časa trajajo in v kakšnih okoliščinah se pojavljajo, predvsem pa, v čem in v kolikšni meri ovirajo otrokov razvoj.
Motnje pozornosti in impulzivnost
Pomemben simptom pri hiperkinetični motnji so motnje pozornosti, zaradi česar se otroci težko osredotočajo, zberejo pri nalogah in v mislih odtavajo. Veliko bolj moteča simptoma, tako za otroka kot tudi za okolico, sta nemir in impulzivnost, pri kateri se otrok zelo hitro odziva, ne zna oceniti situacije in tudi ni sposoben razmisliti o posledicah svojih dejanj. »Zdravila so le del celostne obravnave, samostojno žal ne rešijo težav, zato se starši ne smejo opirati le na to možnost,« je opozoril pedopsihiater. Celostna obravnava predvideva informiranje staršev o naravi motnje, svetovanje o vzgojnih ukrepih, potrebne pa so tudi prilagoditve, ki otroku s hiperkinetično motnjo olajšajo učni proces. Kot je povedal sogovornik, je treba med drugim ustrezno prilagoditi šolski in domači delovni prostor, in sicer na način, da vključuje čim manj motečih dejavnikov, ki bi lahko pozornost še poslabšali. Potrebni so skupni in usklajeni napori ter sprotna komunikacija med starši, učitelji in strokovnjaki. Pri vseh sta pomembna zavedanje in ozaveščenost, da gre za nevrofiziološko motnjo, zaradi katere otrok brez pomoči in prilagoditev ne zmore razviti svojih potencialov. Predvsem pa naklonjenost, strpnost in potrpežljivost.
Vsak nemiren otrok še ni hiperkinetičen
Starši, svojci in učitelji oziroma vsi, ki otroka opazujejo daljše časovno obdobje, so s svojimi opažanji o njegovem vedenju strokovnjakom dragocena pomoč pri diagnostičnih preiskavah in poznejšem načrtovanju pomoči, ki lahko vključuje tudi uvedbo zdravil. Pedopsihiatri so tisti, ki pri nas večinoma predpisujejo zdravila, v tujini jih predpisujejo tudi zdravniki pediatri. Kot je povedal dr. Bojan Belec, se za blage stopnje hiperkinetičnosti zdravila ne predpisujejo. Zdravila so smiselna le za srednje in težje oblike hiperkinetične motnje, kjer so v ospredju izrazite motnje zbranosti, nemir in impulzivnost, ki naj bi bile prisotne vsaj pol leta. Pri prehodnih težavah pa vzroke iščemo drugje. »Vsak otrok, ki je nemiren in živahen, še ni hiperkinetičen. Morda gre samo za vpliv zunanjih dejavnikov, na primer neugodnih družinskih razmer in/ali temperamenta,« je izpostavil dr. Belec.
Koliko časa otroci jemljejo zdravila
Kot je povedal pedopsihiater, zdravila pri hiperkinetični motnji otroci jemljejo različno dolgo. Nekateri vse šolsko leto, drugi z vmesnimi prekinitvami, nekateri dlje časa, sploh v primeru, če se motnja nadaljuje v obdobju adolescence in odraslosti. Simptomi seveda niso enaki pri otrocih kot pri odraslih – v različnih razvojnih obdobjih se spreminjajo, ob ustrezni pomoči pa se lahko bistveno zmanjšajo ali celo izzvenijo, kar je po besedah sogovornika povezano z razvojem in dozorevanjem. Z leti nemir in impulzivnost zaradi razvoja, pa tudi boljših strategij obvladovanja, ki si jih posameznik pridobi, upadata, v odrasli dobi pa se lahko motnje pozornosti bolj ali manj nespremenjene ohranijo.
Kaj pričakovati
Po besedah dr. Belca je zelo pomembno, da starši vedo, kaj pričakovati po uvedbi zdravila, kakšne so njegove koristi in hkrati kakšne so težave, ki lahko ob jemanju nastopijo. Seveda je želeni cilj jemanja zdravil zmanjšanje simptomov. Najpogosteje predpisana zdravila proti hiperkinetični motnji so psihostimulansi, v prvi vrsti Ritalin. To zdravilo se uporablja že 40 let in zanj velja, da je eno najbolj raziskanih zdravil v pediatriji nasploh. »Pa tudi to ima – kot vsako drugo zdravilo v medicini – določene neželene učinke,« je povedal sogovornik in navedel, da se predvsem ob začetku jemanja lahko pojavijo prehodne prebavne težave, glavobol, nespečnost, slabši apetit, ob daljšem jemanju tudi padec telesne teže, ki pa ni izrazit. Literatura navaja še možnost upočasnjene rasti, vendar je ta učinek po besedah dr. Belca relativno majhen in se lahko zmanjša s prekinitvami jemanja zdravil. »Vse omenjene težave pri večini sčasoma izzvenijo. Če se to ne zgodi ali pa zdravilo ni učinkovito (odzivnost je približno 80-odstotna), je to lahko razlog, da jemanje prekinemo in zdravilo nadomestimo s katerim drugim,« je povedal dr. Belec. V najožjem izboru sta pri nas na voljo še dve zdravili. Njuna glavna prednost je ta, da ju lahko otroci ali mladostniki jemljejo samo enkrat na dan. Obstajajo tudi druga zdravila, ki pa so za otroke in mladostnike manj primerna in predvsem manj učinkovita.
Zdravila niso primerna za vse
Za nekatere skupine otrok je uporaba zdravil neprimerna. Kot je povedal dr. Belec, so to otroci, ki imajo določene nevrološke težave in bolezni srca, ter otroci epileptiki, saj lahko zdravilo zniža prag za nastop epileptičnih napadov. Zdravilo se prav tako ne predpisuje za kakšne druge čustvene motnje, depresivnost, stresne reakcije, tesnobe ali napetosti.
Za konec je dr. Bojan Belec poudaril, da je treba pri obravnavi in zdravljenju hiperkinetične motnje nenehno stremeti k celostnemu pristopu in spremljati učinek vzgojnih, pedagoških in terapevtskih pristopov, vključno z zdravili. Ves čas moramo preverjati, kakšne rezultate prinaša vedenjska terapija, ali je ob zdravilih prišlo do izboljšanja in, ne nazadnje, ali otrok sploh še potrebuje zdravila. Morda se je v vmesnem času stanje izboljšalo do te mere, da lahko deluje brez njih. Enkratna intervencija torej ne zadostuje, pač pa je treba za dosego optimalnih rezultatov ves čas preverjati rezultate terapije in razmišljati o novih prilagoditvah ter izboljšavah.
