Absolutni fevdalizem, brezpravne množice podložnikov, ki smejo živeti na posestvih veleposestnikov plemiškega rodu v zameno za to, da "najemnino" odplačajo z delom za lastnika ali z blagom. Ne morejo se seliti ali poročati brez lastnikovega blagoslova. Ne smejo se šolati. In ne smejo in ne morejo obogateti z delom svojih rok. Niti v teoriji. Lastnina in bogatenje z njo sta dovoljeni zgolj peščici posestnikov plemiškega rodu. In lastnina se deduje. Država je absolutistična, vladar daje in jemlje privilegije lokalnim posestnikom, da pobirajo davke, cestnine, mostnine. Da neko blago pripotuje z enega na drugi konec države, se mora prebiti čez nešteto takšnih ovir in plačati nešteto "cestnin". Na cilju je blago tudi za nekajkrat dražje kot na začetku poti. Država nadzira vse trgovinske in finančne transakcije s tujino in pobira svoj davek v obliki carine. V državi se plačuje z zlatniki oziroma z denarjem, kritim z rezervami v zlatu in srebru. Zato je kopičenje zlata ultimativni cilj ekonomske politike absolutističnega vladarja. Več ko ima zlata, bolj je država bogata in večja je njena politična moč. Do zlata pa je mogoče priti samo na dva načina. Z ropanjem in suženjskim izkoriščanjem domačinov v rudnikih zlata v novih kolonijah ali pa s presežkom v zunanji trgovini. Ker se med državami plačuje z zlatom, presežek izvoza nad uvozom pomeni neto pritok zlata iz tujine. Neto pritok zlata tako pomeni rast cen, spodbudo za investicije in s tem konjunkturo, neto odtok zlata pa zniževanje cen in krizo. Zato ima vladar, ko pomisli na sosednjo državo, v glavi samo eno misel - bom iz sosede izvlekel zlato s trgovino ali z orožjem? Merkantilistična in osvajalska logika sta bili osnovni moto vladarske zunanjepolitične optike tistega časa.

Nova ekonomska filozofija

V takšno okolje se je rodil Adam Smith, leta 1723, v Kirkcaldyju na Škotskem. Brez očeta in z mamo, ki ga je spodbujala, naj se šola. Z nabiranjem formalne izobrazbe v, paradoksalno, provincialnem, vendar bolj odprtem Glasgowu in na elitističnem, toda intelektualno utesnjujočem Oxfordu (vendar z bogato knjižnico!) se je postopoma nalezel duha škotskega razsvetljenstva. Na Oxfordu so ga uradniki na univerzi ujeli s kopijo knjige tedaj vodilnega škotskega filozofa Davida Huma A Treatise on Human Nature in mu jo zaplenili, njega pa kaznovali. Prepozno. Leta 1746 se je naveličal Oxforda in se vrnil na Škotsko, štiri leta kasneje pa Huma kot predavatelj v Edinburghu tudi že osebno spoznal. Leta 1751 je dobil profesorsko mesto v Glasgowu, leto kasneje pa postal profesor moralne filozofije ter začel postopoma razvijati svojo ekonomsko filozofijo, temelječo na "naravni svobodi". Na tedaj heretični filozofski ideji "naravnega prava" (John Locke), da se vsi ljudje rodijo svobodni in da ima vsak človek pravico do življenja, svobode in lastnine. Locke je v naslednikih pustil tudi seme podobno heretičnih idej, da naj absolutistične vlade zamenja vladavina prava in da naj bodo vladarji izbrani na podlagi volje ljudstva.

Smith je po 13 letih zamenjal profesuro za dvakrat bolje plačano tutorstvo mlademu vojvodi Henryju Scottu na poti po Evropi, kar mu je omogočilo, da je spoznal vodilne francoske intelektualce Voltaira, Benjamina Franklina, Turgota, Quesnayja. Po vrnitvi domov je bil Smith pripravljen na pisanje svojega epohalnega dela. Vzelo mu je deset let, da je dokončal knjigo. Upravičeno, kajti delo Bogastvo narodov je zamajalo temelje tedanje ekonomske filozofije. Prva izdaja je bila razprodana v šestih mesecih.

Kritike Adama Smitha

Da bi razumeli, zakaj, je treba navesti poln naslov knjige - Raziskava o naravi in vzrokih bogastva narodov. Smith je v knjigi počistil s fundamenti dotedanje merkantilistične ekonomske filozofije. Pokazal je, da vzroki za povečanje bogastva države ne izvirajo iz razpoložljive količine zlata in srebra, ampak iz domače proizvodnje. Pokazal je, da državi ni treba, da proizvaja vse, ampak naj se specializira v proizvodnji tistih izdelkov, kjer ima največje prednosti. Trgovina se splača vsem in nobene potrebe ni po carinah. Pokazal je, da postane proizvodnja z delitvijo dela na posamezne faze bistveno bolj učinkovita. Pokazal je, da je država neučinkovita pri alokaciji virov. Svobodni posamezniki, ki jih žene lastni interes, so bistveno bolj učinkoviti in prek trga, ki kot nevidna roka ureja odnose med proizvajalci in kupci, se vedno najbolj učinkovito določijo potrebne količine in prave cene. Opozoril je tudi, da je trg nagnjen k napakam in tendencam, k izkoriščanju monopolne moči ali kartelnemu dogovarjanju, zato je potrebna regulatorna vloga države. Toda država mora kot nočni čuvaj le skrbeti za red, vladavino prava in zaščito zasebne lastnine ter preprečevati zlorabe, ne sme pa se lotiti dirigiranja ekonomskih aktivnosti. Kajti pri tem ne more biti bolj učinkovita od posameznikov, ki jih žene lastni profitni interes.

Adama Smitha so kasneje kritizirali, da je knjiga slaba, da je samo popisal ekonomske ideje tistega časa, sam pa ni dodal nič originalnega, vendar pa da je to zaradi svoje omejenosti napisal tako preprosto, da je lahko vsakdo razumel (Joseph Schumpeter). Kritizirali so ga, da je s svojimi teorijami želel omogočiti ekonomsko ekspanzijo Anglije nad drugimi državami (Friedrich List). Smithove ideje o delu kot pravem ustvarjalcu bogastva so popolnoma spervertirali in vso novoustvarjeno vrednost želeli pripisati zgolj delu (Marx, Malthus, Ricardo), ne pa - kot je razlagal Smith - tudi kapitalu in znanju, ki lahko le skupaj v proizvodnem procesu učinkovito ustvarjajo novo vrednost. A ne glede na podcenjevanja, kritike in pervertiranje njegovih konceptov je Adamu Smithu uspelo na zelo prepričljiv način opisati prednosti, ki jih za družbeni razvoj prinaša ekonomski liberalizem. Sistem, ki temelji na svobodnih posameznikih, ki v zasledovanju lastnih interesov, nevede in nehote, prispevajo k učinkovitemu delovanju celotnega gospodarstva.

Ni slučajno, da je Smithova knjiga nastala prav v tistem času. Pomembno je, da je nastala in da je dala smernice za bolj učinkovit družbeni razvoj. Isto leto, kot je izšlo Bogastvo narodov, se je zgodila ameriška revolucija, s čimer so se ameriške severne kolonije osamosvojile od Velike Britanije. Trinajst let kasneje je izbruhnila francoska revolucija, ki je pometla s fevdalnim sistemom in absolutistično državo ter politično osvobodila posameznike in demokratizirala vladanje. Politična svoboda posameznikov in demokratični način vladanja pa sta prinesla temelj za ekonomsko svobodo in svobodno gospodarsko pobudo, temelj sodobnega tržnega gospodarstva. V skladu s Smithovo filozofijo ekonomskega liberalizma.

Prav tako ni slučajno, da se države, ki so dolga desetletja trpele v objemu (fevdalne, socialistične ali diktatorske) državne tiranije in korupcije, ki jih je pripeljala na rob (ali čez) bankrota, nato zatečejo k ekonomskemu liberalizmu. Ker druge poti za dolgoročno učinkovit in skladen razvoj ni. Ekonomski liberalizem je edina dolgoročno vzdržna ekonomska filozofija, saj temelji na politični in ekonomski svobodi posameznikov ter vladavini prava. Vsi ostali -izmi, ki so se preizkusili skozi zgodovino, teh ključnih temeljev niso imeli v svoji zasnovi. Zato so propadli. Ker so bili protinaravni.

Izhod so liberalne reforme, tudi v Sloveniji

Mnogi so povratek bankrotiranih nekdanjih socialističnih držav k tržnemu gospodarstvu, temelječemu na ekonomskem liberalizmu, pejorativno označili kot neoliberalizem. Pri čemer so imeli velike težave z argumentiranjem negativne konotacije tega "novega liberalizma". Tudi Wikipedia jih ima. Po njej je neoliberalizem tržno naravnan pristop h gospodarski in socialni politiki, ki temelji na neoklasičnih ekonomskih teorijah, ki dajejo osrednjo vlogo zasebnim podjetjem pri določanju razvojnih prioritet države. Gre torej za popolnoma isto zadevo kot pri klasičnem ekonomskem liberalizmu Adama Smitha.

Seveda gre pri pejorativnem označevanju tovrstnih liberalnih reformnih ukrepov posameznih držav zgolj za poskus diskreditiranja sprememb, ki posameznim skupinam in lobijem jemljejo nezaslužene, močno razbohotene koristi na račun drugih. Toda nobene druge bolj učinkovite poti ni. Ko so najbolj socialne države na svetu - Danska, Finska, Švedska - konec osemdesetih let zašle v krizo preveč razbohotene socialne države, so uporabili natanko isti ekonomskoliberalni recept, kot ga je predlagal že Smith dobri dve stoletji nazaj. In te države so prav zaradi liberalnih reform na področju sociale, trga dela in pokojninskega sistema ohranile svojo socialnost, hkrati pa se razvile v najbolj inovativna in fleksibilna gospodarstva na svetu. Podobno se bo zgodilo s Slovenijo in drugimi državami, katerih razbohoteno neučinkovitost in potratnost je dodobra razkrila šele ta globalna gospodarska kriza. Po krizi bo - na podlagi reform (kakršenkoli pridevnik jim damo) - tudi Slovenija bolj vitka in dinamična država, njeni prebivalci pa bodo imeli boljše možnosti kot prej.

"Očetu ekonomskega liberalizma" se zaradi uporabe temeljnih ekonomskih mehanizmov, ki jih je tako slikovito opisal, kakorkoli jih že danes označimo, ni treba prav nič sramovati. Nasprotno. Želel bi si le, da bi si njegovo knjigo, ki te dni prvič izhaja v slovenščini, prebralo čim več rojakov. Mnogi strahovi, ki izhajajo iz nepoznavanja in nerazumevanja, bi s tem odpadli.