V Ljubljano, ki je tedaj s predmestji vred štela kakšnih 80.000 prebivalcev, se je od 28. do 30. junija z vseh koncev Jugoslavije, Amerike, Kanade… in iz vseh slovenskih mest in vasi, z vlaki, vozovi in peš, zgrnilo blizu 150.000 ljudi da bi tri dni molilo, pelo, hodilo v procesijah in se razgledovalo po Ljubljani pa tudi širše. Mesto se je na obiskovalce pripravilo do zadnje potankosti. Okrašen je bil vsak vogal, vsaka izložba, plinske svetilke, žarnice in celo sveče so gorele tudi čez dan, kulturne institucije so tekmovale v ponudbi. Vsak udeleženec je dobil kongresno legitimacijo z natančnimi navodili in 50-odstotnim popustom za eno obkongresno romanje ali "zlet". Najcenejši je bil zlet na Bled in Brezje, stal je 86 din, najdražji pa devetdnevni na jadranske otoke; za tega je bilo treba odšteti 1800 din. Zvečer so premožnejši lahko šli v gledališče, prisluhnili Wagnerju in Händlu, v opernem gledališču so uprizorili Parsifala, v Unionu oratorij Mesija. Čez dan so se vrstili srečanja, predavanja, igre na prostem in maše v vseh ljubljanskih cerkvah. Vsi, ki so se prebili na Plečnikov stadion, pa so lahko med pontifikalno mašo prisluhnili 800-glavemu pevskemu zboru in izbranim govornikom s papeževim legatom na čelu.

"V biser na prstanu se zadeva vroče junijsko sonce …"

Poljski kardinal in primas, gnezno-poznanjski nadškof Avgust Hlond je bil poleg škofa Rožmana glavna zvezda kongresa. Njegov govor je bil sicer izrazito verski in brez direktnih političnih poudarkov, toda množica ga je prekinjala z mnogimi aplavzi. Papežev legat je bil vreden čaščenja že zaradi tistega, kar je predstavljal.

"Kardinal-legat stopa veličastno in mogočno dostojanstveno med tisoči proti tribuni. Tako stopa in more stopati samo zastopnik največjega zastopnika božjega na zemlji, tako nastopa samo suveren, zastopnik suverena papeža Pija XI. Roka blagoslavlja množice, v biser na prstanu se zadeva vroče junijsko sonce, barva purpurija se spreminja v svetlobi, oči iščejo oltar in nasmeh se odraža tiho in sladko na domače prijaznem obrazu. (…) Koliko src se je razveselilo in kolikim je ob tem postalo jasno, da je samo katoliška cerkev tako veličastna, mogočna in sveta." Vzneseni opis prihoda papeževega odposlanca, ki ga je mogoče prebrati v 700-stranskem zborniku o kongresu, ki ga je takoj po njem pripravil leta 1945 v Trstu brutalno ubiti katoliški razumnik Ivan Martelanc, nazorno izraža duha časa med pripadnostjo veri in pokornostjo Cerkvi načelno ni bilo oziroma ni smelo biti razlik. Ljudje so, kot je razvidno iz mnogih zapisov, živeli to dvojnost, ne da bi jo (še) kakorkoli postavljali pod vprašaj. Zlasti ne na kongresu, ki je bil "ena sama radost".

Tudi za otroke. Zlasti revnejši otroci so vstali sredi noči in hodili več ur, da so bili zjutraj v Ljubljani, med njimi s kosom kruha v rokah tudi 12-letni Lojze Grozde, ki bo, kot je znano, z dovoljenjem Rima prav na kongresu dosegel "čast oltarja". "Ganljivo je bilo gledati nekatere otroke, ki so na sanitetnih postajah jokali, ker so morali radi slabosti kaj zaužiti, pa potem niso mogli k obhajilu. Kongresni odbor je te težave predvidel, zato je dal navodilo, naj nihče ne hodi na kongres, ako je iz takega kraja, da bi moral vstati pred 3. ali 4. uro zjutraj. Pa si mladina ni dala dopovedati," se je jezil popisovalec kongresnih dogodkov.

29. junija 1935 se je slovesne maše na stadionu udeležilo 30.000 mladih in 15.000 odraslih in vendar je bilo to šele ogrevanje za zadnji kongresni dan, ko je slavnosti na stadionu prisostvovalo impozantnih 120.000 ljudi. Neki govornik je dejal, da zre v šestino Slovenije.

Vrhunec kongresnih dogajanj sta bili vsekakor obe procesiji. Prve, ki je bila 29. junija zvečer, so se smeli udeležiti le fantje in moški; okoli 35.000 jih je šlo v procesiji, vsak z baklo v roki, okoli 100.000 jih je spremljalo na ulicah. "Glasno pojoč" so se iz centra mesta "kot ognjena reka zlili na Stadion", kjer so mnogi po polnočnici počakali še na jutranjo mašo. Druga, glavna procesija pa se je začela dan kasneje in je bila še daljša in bolj pisana. V njej so urejeno stopale različne kongregacije, društva, dijaki v uniformah, železničarji, gasilci…, redovniki, redovnice (te na koncu procesije), na sredini pa visoki cerkveni in državni dostojanstveniki ter drugi ugledneži, med njimi ban Dinko Puc, kraljevi namestnik, divizijski general Petar Nedeljković, minister Anton Korošec pa tudi znameniti profesor Leonid Pitamic. Pod baldahinom, ki ga je neslo osem mladeničev, je stopal škof Rožman. Ko je glava procesije, v kateri je bilo 27 godb in 260 praporov in zastav, preko Tromostovja prispela do Stadiona, je rep šele krenil na pot. Zbornikov kronist jo je videl takole: "Ogromna udeležba, čudovita zbranost, da ne rečemo gorečnost, vzorna disciplina, brezkončna pestrost v nošah, barvah in skupinah, vse to se je zdelo opazovalcu kot sen, pa ves resnica. Vse, kar ima naša zemlja lepega in plemenitega, je hotelo biti deležno zmagoslavnega pohoda, katerega srce je evharistični Kralj."

Če gre torej verjeti kronistom tistega časa, potem je Ljubljana v treh sončnih junijskih dneh pred natanko 75 leti doživela svoj duhovni in spektakelski dogodek stoletja. In kot takega bi se ga najbrž spominjali, če ne bi njegovega leska v desetletju, ki je sledilo, pordečila in zasenčila krvava bratomorna vojna.

Polemike se nadaljujejo

Polemike o tem, kaj je predvojni II. evharistični kongres v Ljubljani pomenil z vidika stopnjujočih se ideoloških delitev in bratomorne vojne piko na i mu je 1939 pristavil še kongres Kristusa Kralja , se nadaljujejo do danes. Še vedno se mnogim postavlja vprašanje, ali ni prav ta bleščeča manifestacija, tako množična, emocionalna in brezhibno organizirana, dokončno zarisala okvirja, v katerem se nepomirljiva nasprotja med katoliško in liberalno stranjo niso več mogla zgladiti do te mere, da bi bilo možno sodelovanje. Da je torej "kongresni" triumfalizem, zgneten iz ceremonialnega blišča in okrepljene verske gorečnosti, tedanjo cerkev dokončno utrdil na ideoloških pozicijah iz tridesetih. Te polemike so znova oživele ob odločitvi slovenskih škofov, da po 75 letih na slovenskih tleh spet organizirajo evharistični kongres. Ta bo, kot je znano, 13. junija na celjskem stadionu Arena Petrol; organizatorji pričakujejo 25.000 ljudi, osrednjo mašo pa bo vodil vatikanski državni tajnik Tarcisio Bertone. (Ta, pravijo duhoviteži, se bo morala končati do tekme Slovenija-Alžirija, kajti Bertone velja za vatikanskega nogometnega navdušenca).

Odgovor na to, kakšne namene in cilje je zasledoval in dosegel predvojni evharistični kongres, pa ni tako lahek, kot se zdi. Uradna gradiva so (bila) namreč v tej točki "čista". "Namen evharističnega kongresa je skupna poklonitev našemu Bogu v svetem Rešnjem telesu. Na tem shodu hočemo poživiti vero, izprositi Cerkvi mir in svobodo, narodom in državam pa slogo," so zapisali v kongresni knjižici. Tudi govori najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov na stadionu niso (bili) sporni; v veliki meri bi bili lahko prebrani tudi v Celju. Hlondov govor je bil, na primer, ena sama teologija, Rožmanov pa goreč poziv k ljubezni. Zanimivo in komu morda tudi neverjetno je, da Rožman marksizma, boljševizma, liberalizma ali kateregakoli -izma ni niti omenil. Med drugim pa je povedal tole: "Končni vzrok vse svetovne stiske naših dni je pomanjkanje ljubezni. Kjer ni ljubezni, ni življenja, vlada smrt. (…) V presvetem Rešnjem telesu je ognjišče žive, neminljive ljubezni. Edino ta bo premostila socialne in verske prepade." Tudi danes bi bile aktualne te njegove besede: "Globoki prepadi ločijo človeštvo danes v nasprotne si skupine. Pred nami zijajo socialni prepadi, ki so prav dandanes posebno globoki in ostro ločijo človeštvo v dva tabora. Vsak dan večja je armada obubožanih in brezposelnih, vsak dan večje število mladih delavoljnih rok in glav, ki zagrenjeni iščejo dela in realnega smotra življenja. Prepad pa se širi in poglablja. Nikogar ni, ki bi ga premostil. Z zunanjo silo se prepad ne da premostiti. Edino ljubezen premosti vse prepade." Krizni poudarki v Rožmanovem govoru so razumljivi, pobuda za predvojni evharistični kongres je bila namreč oblikovana leta 1931, torej tik po hudi svetovni recesiji. Vsaj ena od vzporednic z današnjim kongresom je torej nesporna.

Tisto, v čemer je mogoče videti politično, klerikalno agitacijo, ki je presegala deklarirane cilje, so poleg triumfalističnega in mestoma militantnega besednjaka nekaterih "nižjih" govornikov predvsem slovesne zaobljube. Te so, v okviru svojih stanov, izrekli kmečki možje, kmečki fantje, obrtniki in trgovci, srednješolci, izobraženci, učitelji, matere, kmečka dekleta, delavska dekleta, trgovske in obrtne nastavljenke, srednješolke, visokošolke, uradnice, služkinje…, vsega skupaj se je k prebranim zaobljubam zavezalo 22 stanov. In kaj je bilo v teh zaobljubah spornega? Pripadniki stanov so morali duhovniku na njegovo izrecno vprašanje slovesno obljubiti različne stvari, vezane na zahteve stanu. Prav vsi pa so se morali zavezati, da sprejemajo Pijevo socialno okrožnico Quadrigesimo anno (tudi služkinje!), da bodo pokorni škofom in papežu, ki je "postavljen učenik in sodnik v nravnih in zato tudi socialnih stvareh", da bodo izpovedovali "vso in celo krščansko resnico" in da ne bodo popuščali zmotam marksizma, liberalizma, materializma in individualizma. Glede te zadnje zaveze je bilo na voljo več različic. Služkinje in delovna dekleta so, na primer, morale obljubiti, da se bodo varovale zmot marksizma in materializma, učiteljice pa zmot boljševizma, verskega liberalizma in individualizma. Večina stanov je morala tudi obljubiti, da bodo "kot strnjena vrsta odklanjali razdiralno kritiko in zvesto čuvali avtoriteto in skupnost". S političnega gledišča je pri presoji, v kolikšni meri so bile omenjene zaobljube klerikalistične, pomembno zlasti izenačevanje nravne in socialne ravni. S tem so namreč najbolj zameglili mejo med vero in politiko.

Parole kongresa in državljanska vojna

Dr. Tine Hribar meni, da bi se morali sedanji slovenski škofje bolj odločno ograditi od "napadalnih in pogubnih gesel" kongresa, ki da je s svojo stadionsko triumfalnostjo, aktiviranjem ljudi za delo v Katoliški akciji in stanovskimi zaobljubami pripravil vzdušje, ki je vodilo v poznejšo tragedijo, katere del je bila tudi domobranska prisega na istem stadionu. Kot je zapisal v pismu Družini, so navedene parole skupaj z refrenom kongresa Kristus kraljuj, Kristus zmaguj pomenile uvodne takte bližajoče se državljanske vojne (s pristavkom, da so bili potem glavni krivci komunisti in ne klerikalci).

"Kongresa se nam ni treba sramovati"

Dr. Alojz Snoj, škofjeloški župnik, doktor cerkvenega in civilnega prava in glavni tajnik odbora za pripravo evharističnega kongresa, se s temeljnim očitkom Tineta Hribarja nikakor ne strinja. "Če bi dr. Hribar temeljito preučil stvari, ki zadevajo predvojni evharistični kongres, ne bi mogel kaj takega trditi. Ta veličastni kongres, ki je vse presenetil, je bil izrazito versko dejanje in nikakor ni imel političnih pretenzij. Prav nič se nam ga ni treba sramovati ali se od njega distancirati. Cerkev je hotela poglobiti svoj odnos do evharistije in okrepiti ljudi za evangelijsko premagovanje gospodarske in moralne krize. Za ta kongres so se verniki več let duhovno pripravljali. To je bilo jedro tega kongresa."

Za podobne reči gre Cerkvi tudi danes, pravi. Glavna razloga za organizacijo celjskega evharističnega kongresa, o katerem so začeli razmišljati že na prelomu desetletja, sta želja Cerkve in papežev, da bi preko evharistije kot osrednje skrivnosti prenovili versko življenje, da bi torej ljudje bolj množično obiskovali maše in tudi zunaj njih častili evharistijo, in globoka duhovna in materialna kriza, v kateri živimo. Cerkev pa danes nima več nobenih pretenzij, da bi bila politična sila ali da bi jo žejalo po moči, pravi. Tudi na zunaj bleščečih kongresov si ne želi več.

"Ti časi so minili, poslanstvo Cerkve je služiti, biti kvas, prispevati k temu, da bomo postali boljši ljudje. Tako bomo lahko gradili boljšo družbo. Nikakor pa nam ne gre za razkazovanje moči ali morebiti za nostalgijo po starih predvojnih časih," poudarja dr. Snoj. Sicer pa, dodaja, evharistični kongres ni enkraten dogodek, temveč proces. Ključni so duhovna priprava, molitev, evangelijska dejanja do bližnjega. Na vprašanje, zakaj je za versko in duhovno prenovo potreben prav kongres, ki je vselej zunanja manifestacija, pa Snoj odgovarja, da ljudje vsake toliko potrebujemo tudi močan zunanji dogodek, ki nas prebudi iz apatičnosti in brezbrižnosti in nas poveže. "Seveda pa okrepljena samozavest ni isto kot napuh, manifestacija pa ne sme biti zgolj površinska."

Dr. Srečo Dragoš, sociolog religije na Fakulteti za socialno delo, načelno poudarja, da so kongresi ne glede na to, kdo in čemu jih organizira, dogodki z vnaprej znanimi "sklepi". Na njih se ne diskutira ali sprejema skupnih zaključkov. Kongresi potrdijo vnaprej določeno uradno smer. Kaj bo potrdil oziroma prinesel celjski evharistični kongres, je za zdaj mogoče le predvidevati. Meni, da odločitev za ta kongres izhaja iz prenovitvenega vzdušja "Rodetove Slovenije", ki se je materializiralo v sklepih Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Ti sklepi so po mnenju Dragoša odraz trde linije in pomenijo odmik od drugega vatikanskega koncila. Veliko o tem pove že Rodetova izbira starozaveznega gesla "izberi življenje". V izvirniku namreč ta misel pravi "izberi življenje ali smrt". "Ta, še vedno mahničevska doktrina ni prijazna. Cerkev še vedno stavi na moč, grozi, namesto da bi zgolj seznanjala ljudi z evangelijem in ga ponujala." Tudi odločitev, da na kongresu beatificirajo Lojzeta Grozdeta, kaže na vztrajanje v mahničevski paradigmi, "ko bi se vendarle lahko ponašali z odličnimi in nespornimi cerkvenimi osebnostmi, kot so bili Gosar, Kocbek, Krek…". Spodbudno pa je, dodaja dr. Dragoš, da se sodeč po zapisih na uradnih spletnih straneh kongresa v Cerkvi distancirajo od duha predvojnih kongresov, da bežijo od stigme cerkve, ki stavi na (politično) moč. Zato bo "zanimivo opazovati, katera smer bo prevladala: Rodetova ali tista, ki v kongresu ne bo videla triumfa cerkvene moči."

Če je sadove kongresa mogoče predvidevati na podlagi deklariranih želja slovenskih škofov, potem bo morda prevladala zadnja. Geslo kongresa "Evharistija, Božji dar za življenje" je strogo teološko. Tudi vsi trije glavni vsebinski poudarki zadevajo predvsem vernega posameznika. Prvi cilj je nedeljski maši povrniti mesto, "ki ga ima v življenju vernega človeka" oziroma ga je imela. Drugi poudarek velja misijonski zavzetosti kristjana, ki v cerkvenem jeziku pomeni sodelovanje pri uresničevanju (evangelijskega) poslanstva Cerkve, tretji pa dejavni krščanski ljubezni, v prvi vrsti solidarnosti in dobrodelnosti. Novomeški škof Glavan k temu dodaja skupnostni vidik. Želi si namreč, da bi se zbrali kot ena družina, kot velika župnija, da bi doživeli communio, kar evharistija tudi pomeni. Škof Kramberger pa posebej poudarja, da ne gre "le za zunanjo slovesnost ali morda za množično manifestacijo, temveč za proces, za versko dogajanje v Cerkvi na Slovenskem". Škof Turnšek, ki sicer pravi, da je za kristjana prava samo evharistična smer, je od vseh morda najbolj raztegnil meje med cerkvenim in javnim. Zanj je ta kongres, kot pravi, tako velik dogodek, da "na njem ne bi smel manjkati noben Slovenec, noben kristjan v Sloveniji, noben katoličan", kot "občestvo, kot narod, kot država" pa bi morali skupaj poklekniti pred Gospoda in ga med drugim prositi predvsem za spravo. Koprski škof Pirih se v uradnem stališču osredotoča predvsem na pomen evharistije "da se ne bi več dogajalo, da maša mine, ne da bi to opazili" , upokojeni mariborski škof Smej pa na priložnost, da se na kongresu zberemo vsi Slovenci od Porabja, Avstrije do Italije.

Še en mučenik, ki je umrl pod roko okupatorja

Najbolj razdvajajoč element kongresa pa je skoraj zagotovo odločitev, da se Alojzija Grozdeta, ki ga je Sveti sedež razglasil za mučenika, slovesno beatificira prav v Celju. Še ne 20-letnega ljubljanskega dijaka Grozdeta naj bi partizani ujeli konec leta 1942 v Mirni na Dolenjskem, ko se je domnevno vračal na obisk k domačim, ga grozovito mučili in nato ustrelili. Kar deset prič naj bi potrdilo, da je bilo truplo močno iznakaženo. Toda borci iz Trebnjega trdijo povsem drugače. Da je dobil "zvrhano mero krepkih in gorkih", dopuščajo, toda z razlogom. Grozde naj bi imel pri sebi izkaznico, ki je omogočala prosto gibanje po vsej Ljubljanski pokrajini, takšno izkaznico pa je dobil samo človek, ki so mu italijanske okupacijske oblasti zelo zaupale. Pri njem naj bi našli tudi pismo za mirnskega župnika, v katerem je anonimni pisec zahteval imena faranov, ki sodelujejo s partizani. Grozde "ni priznal svoje špijonske vloge", zato naj bi ga brigadno sodišče po hitrem postopku obsodilo na smrt in ustrelilo. Cerkvena stran trdi, da mu niso dokazali ničesar, vseeno so ga mučili in ubili. Boštjan Sladić, predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Trebnje, zatrjuje, da je edina poškodba na glavi od strela. To naj bi potrdila tudi obdukcija, ki jo je zahteval tedanji ljubljanski nadškof Rode med postopkom beatifikacije. Pravi tudi, da je Grozde prišel v osvobojeno Mirnsko dolino, v sršenje gnezdo torej, in da bi lahko počakal nekaj dni. Na cerkveni strani velja, da ga je mučila in ubila pijana patrulja, domov pa je prišel, ker je kot vsi dijaki želel biti za božič doma. Ob tem velja izpostaviti še eno razsežnost te zgodbe. Mučenik je znova postal človek, ki je padel pod partizansko roko, ne pa morda pod okupatorsko ali kolaborantsko. Verni partizani pa tudi mnogi drugi, ki ne delijo s Cerkvijo pogledov na medvojno dogajanje, se bodo zato bržkone težko udeležili kongresa. Pa čeprav kot poudarjajo škofje Cerkev na Slovenskem ni domobranska cerkev, temveč cerkev vernih katoličanov, ki so bili v enaki meri tudi partizani. Sprava je tako spet bolj ideja kot uresničljiv cilj. In vendar bo letos minilo natanko dvajset let od prve spravne slovesnosti, kar bi bila lahko dobra priložnost za približanje stališč oziroma za umirjeno iskanje tistega, kar nas povezuje, ne pa razdvaja. Za zdaj je znano le to, da je bila spravna slovesnost, ki je bila vedno konec prvega tedna v juniju, prestavljena na 4. julij, državni vrh kakšnega povabila na to slovesnost pa po naših informacijah še ni prejel…