Kako ste začeli z dirkanjem? Zakaj ste se odločili ravno za gorsko-hitrostne dirke?

Dirkati sem začel že leta 1990, v takratni jugoslovanski "nacionalni klasi", z yugom 55. V preteklih dvajsetih sezonah sem zamenjal 32 dirkalnikov, moj prvi enosedežnik je bila formula 3 dallara, s katero sem na prvi dirki v Zeltwegu leta 1997 osvojil šesto mesto. S formulo 3 sem tekmoval na krožnih in gorskih dirkah, po zmagi na Hungaroringu leta 2004 ter prestopu v mnogo zmogljivejšo in mnogo dražjo formulo 3000 pa sem bil prisiljen, zaradi izjemno velikih stroškov, v "ozko specializacijo" - nastope le na gorskih dirkah, ki so cenovno veliko bolj sprejemljive.

V čem je čar teh dirk? So bolj ali manj varne kot reliji ali dirke na klasičnih dirkališčih?

Gorske dirke so najbolj ekstremna in najbolj nevarna oblika avtomobilskega dirkanja. Potekajo na navadnih cestah, ki se le konec tedna spremenijo v dirkališča. Ni izletnih con, asfaltna podlaga pa je veliko slabša kot na pravih dirkališčih. Tekmujemo z vrhunskimi dirkalniki, ki premorejo več kot 500 konjev, povprečne hitrosti so ponekod večje od 170 km/h. Vsekakor so za dirkača pravi adrenalinski izziv, kjer se glavni boj bije s samim seboj in s časom, za vrhunske rezultate pa so izjemno pomembni natančnost, popolna koncentracija, pogosto tudi precejšnja mera poguma.

Je ta zvrst dirkanj v Sloveniji med bolj ali manj razvitimi?

Nedvomno so gorske dirke v Sloveniji najbolj razvita avtošportna panoga, ki pritegne največ dirkačev in gledalcev. V Ilirski Bistrici že vrsto let gostimo evropsko prvenstvo, ki je eden izmed največjih športnih dogodkov pri nas nasploh.

Ali sodijo dirke GHD med dražjo ali cenovno sprejemljivo zvrst dirkanja?

Gorske dirke sodijo med cenovno najbolj sprejemljive zvrsti dirkanja. Organizacija teh dirk je razmeroma poceni in tudi logistično so precej manj zahtevne. Ta zvrst dirkanja je zelo priljubljena tudi v tujini, poleg avstrijskega sta zelo močna francosko in italijansko prvenstvo. Prva letošnja dirka EP v Avstriji je privabila več kot 170 dirkačev, od tega jih je več kot 40 nastopilo v formulah in prototipih, ob progi se je nabralo več kot 30.000 gledalcev.

Kako je z nakupom in vzdrževanjem dirkalnika? Je konkurenca tudi tehnično pri nas dovolj močna?

Na žalost moramo prav vse, do zadnjega vijaka, kupovati v tujini. Tudi pri vzdrževanju dirkalnika formule 3000 smo obsojeni na tujino. V dirkanju je tehnično znanje zelo drago, še vedno pa ga je ceneje kupovati od izkušenih, kot ga pridobivati na lastnih napakah. V Sloveniji konkurenca tehnično ni dovolj močna in v tej smeri ta hip ne vidim svetle perspektive.

Kako je z dirkami v tujini, so slovenski dirkači tam dovolj dobro zastopani?

Zelo slabo. Razen mene se dirk evropskega prvenstva udeležuje le še Aleš Prek. Sam nastopam tudi na odprtem prvenstvu Avstrije.

Kaj bi še lahko izboljšali v slovenskem avtošportu na splošno in kaj v GHD?

Slovenski avtošport potrebuje predvsem večjo medijsko podporo. Gre za široko obliko športne promocije, ki jo velika in uspešna podjetja v Sloveniji ne izkoriščajo. Zato moramo avtomobilisti dvigniti raven slovenskega avto športa na vseh področjih. Moja ambicija sta osvojitev EP in vrnitev na krožne dirke v eno izmed močnih mednarodnih prvenstev.