Pot je, kaj naj rečem, zgovorna. Že do prvega postanka na bencinski postaji Trebnje govorimo drug čez drugega, in že spet se potrdi znana resnica: če imaš v avtu enega Bosanca, imaš vso Bosno. Damir Avdić, glasbenik in performer, ki je v 90. letih igral v punk rock skupni Rupa u zidu, danes pa kot solo kitarist nastopa pod imenom Diplomatz, niza anekdote, kot sem si jaz v otroštvu gozdne jagode na travno bilko (a to danes še kdo dela, moj bog, ali pa je tudi to že passé?): o tem, kako je nastopil na tolminski Sajeti in tam prvič izvedel tudi kratek performans, kako mu je takrat šinilo, da bi to lahko bila gledališka predstava. O tem, kako je na nekem njegovem koncertu tehnik navil glasnost do neznosnosti, mama, ki je prišla gledat sinka, pa je ugotovila, da se "mojega Damirja" skorajda ni slišalo. O tem, kako je po vojni odšel v ZDA, kjer je delal kot prodajalec v neki trgovini za petičneže, v kateri je temnopolti kupec, ki so mu založili izbrano obleko, prodajalko nadrl, ali ne gre morda za "black issue", za rasne razloge. Damir ga je, da bi rešil kolegico, vprašal, ali je ta "black issue" kakšna nova blagovna znamka. Težko je Afroameričanom ob bosanskem humorju! Revež, ni se smejal, a tudi šefu ga ni zatožil, morda v strahu, da bi ga ta ne povprašal o "bosnian issue".

Tako se hahljamo na poti do okupatorjeve prestolnice, kot nas je dan kasneje podučil filozof Hribar (škoda, da tega nismo vedeli, bi vzeli zraven letake OF), medtem ko Marko začne svoj kontemplativni obred, ki ga tja do poznih nočnih ur redno ponovi vsaki dve uri: iz žepa vzame sukanec, z nosu očala, ki res že ves čas kažejo nekakšen razkol, in jih začne šivati. Nitka je tanka in zadeva filigranska, zbrano in molče se trudi, a rezultat je krhek kot metuljeva krila in zato bo treba čez dve uri znova k šivanju. Ko po predstavi neki gledalki pripoveduje, da je v tem trenutku njegov pogled na stvari nekako zalomljen, mi neka druga, ki stoji ob meni, zaskrbljeno zašepeče: mogoče zato, ker ima zlomljena očala? Izkaže se, da je zdravnica, seveda, ne more iz svoje profesionalne kože, daleč so zanjo eksistencialni dvomi in metafizika percepcije.

Močvara se nahaja v nekdanji tovarni Jedinstvo na bregu Save, petnajst minut hoje od centra, pove prijazni tehnik, ki nas sprejme. (Laže, hodimo vsaj pol ure, a morda je treba v večjem mestu čas in razdalje nekoliko komprimirati). Klub tu deluje že deset let, in kot pojasnjuje Mario Kovač, programski vodja, je bil v prvi vrsti namenjen ravno gledališkim dejavnostim, tu so imeli domicil nekaj časa tudi KUFER (Kazališna udruga frustriranih redatelja, Gledališko združenje frustriranih režiserjev), ATAK, Indoš iz Kugle in drugi. "Leta 2008 nam je mesto začasno prepovedalo delovanje, nesoglasja so nastala, ker so številna društva samoiniciativno vložila veliko dela in materiala za obnovo največje dvorane za koncerte, mesto pa ni dovolilo njenega oddajanja glasbenim skupinam. No, potem smo te probleme rešili, in klub znova deluje, financiranje pa je kombinirano, nekaj da mesto, nekaj država, oboje skupaj znese 5000 evrov letno, nekaj prinesejo vstopnice in bife. Gledališke, filmske in likovne prireditve so običajno zastonj, bolj komercialne, predvsem koncerti ob koncu tedna, pa imajo vstopnino."

Kateri del zagrebškega ustvarjanja ima trenutno največji potencial?

"Gledališče je vsekakor imelo svoje zlato obdobje konec 90. let in kasneje, danes pa so mnogi tedanji ustvarjalci že del mainstreama; veliko jih je tudi odšlo iz države. Mogoče so zdaj zanimivi pojavi novega cirkusa, mediteranskega uličnega gledališča, zelo popularne so stand up komedije, ki ne potrebujejo nikakršne infrastrukture, in tudi impro gledališče, ki je postalo celo fakultativni predmet v šolah. Udarnih dogodkov verjetno ni več tudi zato, ker se je politična situacija spremenila, nacionalistični Tuđmanovi vladi so sledile bolj tehnokratske, ki jim je težje nasprotovati; politični žanri, kot je kabaret, so se izpeli."

Ima Most na krvi kaj opraviti z Andrićevim romanom Most na Drini, ki ga priklicuje z imenom in s tematiko muslimansko-srbskega konflikta in tvorbe srbskih mitov? Ne, pravi Avdić, čeprav mu asociacija ustreza. In že se zapleteva v pogovor o tem, kar je v Andriću aktualnega danes: sama sem prepričana, da je z legendo o turškem zazidanju živega srbskega otroka v most, ki je nastala na podlagi laži nekemu slaboumnemu srbskemu dekletu, ki sta mu umrla otroka, opozoril na dvomljivo podstat tvorbe (srbskih) mitov, Damir mi dopoveduje, da je moja interpretacija žal zelo daleč od tistih, ki jih tekst doživlja južneje od nas.

Boj za interpretacijo, spet smo pri tem, kajpak. Tudi Avdićev novi roman z naslovom Enter džehenem kaže na to razdvojenost med dvema svetovoma, angleška beseda enter, vhod, je en pol, džehenem, bosanska beseda za pekel, drug: "Vzhod in zahod nas trgata vsak na svojo stran, a hkrati nas nihče noče."

Nekaj strani romana preberem že med čakanjem na predstavo, tu na bregu Save. Gre za notranji monolog mladeniča, didžeja, ki ob ploščah svojih dveh starejših bratov obračunava s preteklostjo, ki ga vleče navzdol, in s sedanjostjo, ki je noče biti. Mračnost me spomni na posnetek Avdićeve recitacije pesmi na Youtubu: kot bi poslušal Daneta Zajca, nekaj iz droba, nekaj zelo avtentičnega.

Vse dvorane na tem svetu smrdijo enako, postano, po sinočnjem in po vseh drugih predhodnih večerih, dokler jih znova ne naselijo novi nastopajoči in obiskovalci. "Prve vaje sva imela na nočnem parkirišču trgovskega centra v Kranju, po koncertu, ki ga je Damir želel slišati," se spomni Bulc. "Kakšna vaja, kakšno super prizorišče, ogromno, s treh strani zamejeno, razmišljala sva, če bi kar tam naredili predstavo." In take so bile še mnoge naslednje vaje, pravi Damir: "Imel sem občutek, da sploh nisva delala, ker sva se ves čas imela tako super. Skupaj sva krajšala tekst in skupaj sva postopoma ugotavljala, da je scenografija, ki sva si jo na začetku zamislila, nepotrebna."

Most na krvi je monodrama za eno žarnico in tri rekvizite: igralec, obleka in burek. (Burek kupimo na kolodvoru in zaskrbljeno ugotavljamo, da ga imajo le še v eni izmed številnih trgovinic. Zaskrbi me: bo konec bureka konec umetnosti? Damir nazaj grede v avtomobilu potoži: "Ta burek je bil še bolj zanič kot oni, ki ga kupujem v bližini Gleja, bil je tako suh, da mi je zmanjkovalo sline, komaj sem požiral, jebote!")

Nabere se okoli sto ljudi, ki se posedejo okoli praznega prizorišča, nad katerim gori ena sama žarnica. "Ker nisem šolani igralec, mi je najbolj všeč, ko gre kaj narobe, ko je treba improvizirati," reče Damir tik pred začetkom, in gleda, kako se bo ob zatemnitvah morda zvrnil čez tega ali onega gledalca. (Pozabili so fluorescentni lepilni trak, ki bi mu v temi kazal, kam naj stopi.)

Začne se, na kose razstavljena, slika nekega življenja, nekega časa, nekega prostora, mešanica demonskega, komičnega, tragičnega. Med občinstvom je veliko mladih in na neki način jih ta "stara" zgodba o vojni morda spravlja v podobno nelagodje, kot so nas partizanske v otroštvu: človek bi jih rad odrinil, dovolj ti jih je, nisi jih živel in niso tvoj svet, čeprav so povsod njegove sledi. A te hkrati priteguje izvajalec. No, ko Avdić zavpije: "A Bosna pripada oblasti? Ne, nam pripada!" se iz dvorane oglasi navdušeni: "Tako je!" Sonarodnjak se je čutil nagovorjenega.

Kasneje sprašujem gledalce o vtisih. Pravijo mi, da so zadovoljni, da jim je dovolj nerazumljivega eksperimentiranja, s katerim jih zadnje čase zasipavajo, da dobro dene prava, razumljiva zgodba.

Igralec dobi drugačen odziv: znani zagrebški novinar mu očita politično nekorektnost do Srbov. V deževni nočni vožnji nazaj se temu vsi čudimo. "Nekorektnost do Bosancev ga pa ni vznemirila," razmišlja Avdić. Seveda ga ni, iz Bosancev smo se vedno delali vsi norca, še najbolj oni sami, korektnost do Bosancev je bila od nekdaj nemisljiva. "A da si se ponorčeval iz Hrvatov, ga tudi ni motilo?" zanima Bulca. "Ne, tudi to ne."

"Dol s politično korektno umetnostjo!" rečem jaz in, v elementu, dodam: "Pa kaj je zdaj to za eno sranje? Od kdaj mora biti še umetnost politično korektna? A morajo biti zdaj v vsaki predstavi po en dober in po en slab Slovenec, Bosanec, Hrvat in Srb? En človekoljuben SS-ovec? Nekaj poblaznelih politikov, ki jim je beseda korektnost verjetno pomenila kakšen avtomobilski del, naščuva množice, da se leta in leta med sabo koljejo, rezultat pa je, da morajo biti žrtve korektne do klavcev. Da mora biti še umetnost korektna."

Fantje se strinjajo. Zmučeni smo. Začnejo pisati telefonska sporočila svojim, da se vračajo. Da so ok. Da bodo kmalu doma.