Pilotni projekt paliativne oskrbe naj bi torej po besedah Marinkove pomagal prepoznati potrebe v okolju in zagotovil enakomerno dostopnost paliative, treba bo določiti kriterije za vključitev posameznika vanjo. Bolj naj bi bila osredotočena na domačo oskrbo, po večjih mestih naj bi jo izvajali hospici, treba bi bilo vzpostaviti stalno povezovanje inštitucij, mobilne time (to naj bi bile protibolečinske ambulante po državi) in stacionarne time - področne bolnišnice. Da bi bili učinki boljši, bi morali paliativo vključiti tudi v izobraževanje zdravnikov, še dodaja.
Kdor ima raka, se mora po besedah Marinkove sprijazniti tudi s smrtjo. Ta bolezen pa bolnikom povzroča veliko stranskih učinkov: nespečnost, zmedenost, bolečina, strah, nemir, zaprtost, bruhanje, utrujenost, anoreksija, težko dihanje. Vsi ti simptomi in nega bolnika morajo biti urejeni, pravi Marinkova, šele takrat mu lahko ponudijo psihično, socialno in duhovno oporo. Vse te dimenzije pa so medsebojno odvisne.
Namen paliativne oskrbe je kakovostno in dostojno življenje doma, v domu za starejše ali v bolnišnici. "To pomeni, da se je treba bolniku posvetiti in upoštevati njegove želje, njegovim bližnjim in družini pa zagotavljati oporo med boleznijo in po bolnikovi smrti."
Družinski sestanek je osnova za načrtovanje paliativne oskrbe, pravi socialna delavka v bolnišnici Golnik Petra Mikloša. "To je razgovor med bolnikom, člani paliativnega tima in ostalimi pomembnimi bližnjimi, ki jih izbere bolnik." Pogovorijo se o ciljih, željah bolnika in svojcev. "Pripravimo jih tudi na poslabšanja, zaplete. Naučimo svojce, kako reagirati ob težkem dihanju, bolečini." Ocenijo potrebe, potrebne pripomočke, povežejo pa se tudi z osebnim zdravnikom, patronažnimi sestrami, centri za socialno delo, z oskrbo na domu, hospici.
Sicer pa Mikloševa opozarja, da je pogosto aktivno zdravljenje bolezni predolgo, bolnike bi morali prej prepustiti paliativi. Človek namreč med iztekanjem življenja potrebuje mir in dostojanstvo, želi urediti odnose in doseči notranji mir.
