Vlada ni operativna, ne želi prevzemati odgovornosti, nima jasne strategije dela, zato neprestano improvizira, po zgledu premierja se ministri ukvarjajo z mikroproblemi, sočasno z nerealnimi obljubami vlada sproža nezaupanje in apatijo. Ministrski zbor tudi navzven deluje kot neuigrano moštvo, ključni ministri si pred očmi javnosti nagajajo, njihovo kredibilnost pa s populističnimi potezami, kot so mesečne govorilne ure na železnicah in telefonski klici vrhovni državni tožilki, zbija še sam premier. Nobenega dvoma ni, da sta neusklajenost in neučinkovitost vlade tudi posledica Pahorjeve neposrečene roke pri sestavi svojega kabineta. Zdi se namreč, da se v njegovem kabinetu bolj kot s koordinacijo, hitrim odzivanjem in strateškim razmišljanjem ukvarjajo s tem, kako zadovoljiti različne interesne skupine. V takšnih razmerah se neformalna omrežja bohotijo in za zadovoljevanje svojih apetitov sprožajo vse bolj neusmiljene obračune, ki jih premier ni sposoben presekati. Zaradi vojne vseh proti vsem z vsemi sredstvi ob hitrem slabšanju socialne slike državljanov ugled politike strmo pada, razraščata pa se populizem in nestrpnost.

Glede na padajočo javnomnenjsko podporo vladi je že nekaj časa v zraku vprašanje rekonstrukcije vlade. Zlasti bi bile potrebne ministrske zamenjave v resorjih, ki so ključni za reševanje gospodarske krize vključno z razvojnim ministrom, ki ga je Pahor "pooblastil, da priganja ministre". Sočasno predsednik največje opozicijske stranke ponuja rešitev v veliki koaliciji in zdi se, da je Pahorju ta ideja všečna. Toda Janševo vodenje prejšnje vlade vzbuja resen dvom, da bi bila to vlada, ki bi delala v dobro večine državljanov. Prej nasprotno; krizo bi izrabila za krepitev oblastnih vzvodov in koncentracijo klientelnih omrežij, ki se zaradi brezvladja zdaj mrzlično bojujejo med seboj za prevlado. Zaradi krize in omejenih finančnih virov so namreč podjetja bolj ranljiva kot kadar koli in lahka tarča nenačelnih interesnih koalicij, kakršna je pred petimi leti nastala pri trgovanju z Mercatorjem.

Ključno vprašanje je, ali bi bilo dovolj zamenjati nekaj članov orkestra. Ali ni že čas, da se zamenja tudi dirigent? Vse manj je tistih, ki verjamejo, da bi nas pred prepadom, v katerega drvimo, lahko ubranila le izboljšana ministrska ekipa brez menjave vodje. Nuja, da v vladno palačo pride nekdo, ki bo znal sprejemati odločitve, tudi nepopularne, in za to prevzemati odgovornost, je namreč s poglabljanjem krize vsak dan večja.

Janez Janša je v nedavnem intervjuju za Dnevnikov Objektiv resda priznal, da bi bilo oblikovanje tehnične vlade ena od rešitev, vendar dodal, da zaradi nepodpore v parlamentu ne bi mogla izpeljati nujnih reform in da bi bila pri nas možna le v izjemno dramatični situaciji, ki da je še ni. Toda gospodarska in socialna slika Slovenije, ki kljub poglabljanju krize ne bo več smela gasiti požarov z novim zadolževanjem, medtem ko podjetja namesto dodane vrednosti ustvarjajo na stotine milijonov evrov izgube in zapirajo delovna mesta, dokazuje, da ni več čas za eksperimentiranje znotraj sedanje politične elite. Razmere ne prenesejo več niti neodločnega predsednika vlade niti bohotenja plenilske logike. Državljani si zaslužimo novo generacijo politikov z jasnim načrtom ukrepov in razvojno vizijo.