Predsednik Sarkozy se je po bolečem porazu njegove stranke UDP na lokalnih volitvah znova znašel na udaru. Zaposleni v javnem sektorju mu sporočajo, da niso pripravljeni sami nositi posledic ekonomske krize, zaradi katere vlada načrtuje nova varčevanja pri plačah javnih uslužbencev in uresničitev pokojninske reforme.
Prav ta najbolj buri duhove. Pa ne prvič. Francija je svoj "okostenel in potraten" pokojninski sistem, kot ga ocenjujejo v EU, poskušala reformirati že leta 1995, potem še leta 2003 in 2007 (prvi Sarkozyjev poskus), a so tedanje vlade misel opustile pod pritiskom ulice oziroma množičnih demonstracij ter opravile samo manjše popravke. Francozi imajo eno najnižjih upokojitvenih dob (60 let) in vrsto težjih poklicev, ki omogočajo delavcem odhod v pokoj dve leti in pol pred predpisano upokojitveno dobo.
Vodja enega največjih sindikatov CGT Bernard Thibault je pred začetkom stavke dejal, da ponedeljkove minimalne spremembe v vladi ne pomenijo nič in da zaposleni zavračajo poskus vlade, da odpravi krizo in izpelje reforme, izhajajoč izključno iz proračunskih številk. Spremembe so mogoče samo, če se bodo vlada, sindikati in delodajalci zbrali za eno mizo in pogajali, je dejal Thibault.
Vlada ni predložila nikakršnih načrtov za zmanjšanje nezaposlenosti (več kot 10-odstotna), ohranjanje plač, če že ne more zagotoviti njihovega povečanja, izboljšanje delovnih pogojev in dvig kupne moči, kar so zahtevali sindikati. "Ker nas Sarkozy ne posluša, gremo na ulice, morda bo od tam naš glas bolj slišen," so dejali sindikalni voditelji.
