"V Egiptu sem bila dvanajst let. Ko je prišel na oblast Naser, se je moj gospodar z družino odselil v Pariz. Vzeli so me s seboj. Domotožje je bilo preveliko in leta 1980 sem se vrnila na Primorsko. Stike z družino, s katero sem preživela mladost in zrela leta, še vedno imam. Njihova sinova, ki sem ju vzgajala, mi pogosto telefonirata. Za rojstni dan so mi iz Pariza poslali tudi šampanjec," je pripovedovala Matilda, ki je še vedno bistrega duha in polna spominov na Egipt in Francijo.
Zanjo skrbijo nečaki in nečakinje. Osem jih živi na Primorskem, dva pa sta v Franciji oziroma Južni Afriki. "Vedno sem bila z otroki. Bila sem jim kot mama. Tako sploh nisem vedela, kdaj sem se postarala," se je pošalila Matilda in nadaljevala: "Najbolj všeč mi je, ko sedem na posteljo in potem gledam televizijo in poslušam radio. Sicer si nič ne zapomnim. Težje hodim, ker me bolijo noge, in rada imam obiske."
V Egiptu je živela dobrih deset kilometrov zunaj Kaira, v bogati četrti. "Okoli so bila igrišča za tenis in golf. Vsako nedeljo smo se dobivale Slovenke iz Prvačine, Gradišča nad Prvačino in drugih krajev. V Egiptu so bili moja brata in štiri sestre. Le ena je ostala doma. Odšla sem od doma, ker je bila doma velika revščina. Ves čas sem pošiljala denar mami in očetu. Imeli smo eno samo njivo in oče si je želel več zemlje. Dejala sem, da bom prvi denar, ki ga bom zaslužila, poslala za zemljo. In svojo obljubo sem izpolnila. Tudi iz Pariza sem pošiljala domov obleke, denar in hrano. Ko sem bila v Egiptu, sem se naučila nekaj arabskih besed od strežnika, ki je bil Arabec. Z gospodarjevo družino sem bila tudi v Siriji."
Matilda se Kaira spominja kot čistega mesta z velikimi trgovinami. Ničesar ni prinesla s seboj iz arabskega sveta. Spomin na Egipt in tudi Francijo nosi v sebi. Na vprašanje, kaj si še želi v prihodnje, pa je odvrnila: "Ali ni dovolj, da sem dočakala 100 let?"
