Zdi se, da je svet krivičen, da so za večino ljudi, za njihove neuspehe, neizpolnjene želje, neizdelane sposobnosti, onemogočen osebni razvoj, onemogočeno napredovanje, nezmožnost najti delo itd. odgovorni dejavniki od zunaj. Vsi smo podvrženi temu, da dvignemo prst in
za svoje nezadovoljstvo, za življenjski stil, za standard, za nezadostne finančne prilive ipd, okrivimo druge. Kriva je država, ker nam ne zagotovi zaposlitve, kriv je šef, ker nam ne da prilik, da bi se izkazali, kriv je partner, ker nam ne stoji ob strani, kriv je kolega, ki nam je »ukradel« napredovanje … Pa je to res? 

Prelagamo odgovornost
Smo družba »prelagalcev odgovornosti in krivde«. Pogovori, debate, diskusije na televiziji, v lokalih, v različnih družbah kažejo, da je med nami veliko »prelagalcev krivde«. Vsi to počnemo. Zelo hitro zanese tudi tiste, ki se trudijo, da tega ne bi počeli. Prenašanje krivde na druge ima morda nekaj manjših pozitivnih učinkov, ki pa so kratkotrajni. Za kratke čas prinese olajšanje, občutek, da nismo sami. Ima tudi eno veliko pomanjkljivost - osebno stagnacijo. Olajšanje je kratkega roka in ne, ni res, da nismo sami. Ko bomo enkrat znali v celoti sprejeti dejstvo, da je naša pot, naš razvoj, naše zadovoljstvo, naša sreča, naše življenje odvisno od nas samih, takrat bomo na konju.

Ena od pomembnih razlik med uspešnimi in neuspešnimi ljudmi je v ti. lokusu kontrole. Uspešni ljudje imajo notranji lokus kontrole – razloge za (ne)uspehe iščejo v sebi – v svojih pomanjkljivostih, napakah, nedejavnosti, pomanjkanju motivacije, pomanjkanju iznajdljivosti ipd. vsak neuspeh realno ocenijo v luči svoji kompetenc, lastnosti in izkušenj, se analizirajo ter poskušajo ugotoviti, kaj morajo narediti, da uspejo. Ljudje z zunanjim lokusom kontrole, razloge za svoje nezadovoljstvo ali neuspeh pripisujejo drugim, sreči, usodi, državi. Godi se jim krivica. Energijo usmerjajo v jamranje nad preteklim. Čakajo, da jim bo nekdo ponudil rešitev, preprosto zato, ker menijo, da jim nekdo MORA ponuditi rešitev.

Zakaj je tako težko sprejeti dejstvo, da smo za vsak izid v življenju odgovorni sami?
Prvič zato, ker bi si s tem morali vsaj na nekem segmentu priznati nekompetentnost. S tem bi zadali hud udarec samopodobi. Zato nam je lažje, če krivdo prenesemo navzven. A kakorkoli že obrnemo – prav nič bolje se ne počutimo. Še vedno nismo zadovoljni. Obvladujejo nas jeza, strah, nezadovoljstvo, to pa verjetno ni naš cilj. Takšno prelaganje krivde torej prav nič ne pomaga. Prej ko bomo to uvideli, prej bomo stopili na pot večjega zadovoljstva.

Prva stvar, ki jo moramo narediti na poti k sprejemanju odgovornosti za lastno srečo in zadovoljstvo je, da si glasno priznamo, da prelagamo krivdo in odgovornost na druge. Potem moramo narediti še kaj več. Najprej razmislimo, v kolikšni meri smo sami odgovorni za nastalo situacijo. Kaj smo naredili v preteklosti, da v sedanjosti nismo zadovoljni. Priznajmo si svoje pomanjkljivosti, ugotovimo, kako nas ovirajo in kako jih lahko nadgradimo. A nikakor ne pozabimo, da imamo svoje prednosti. Napišimo si jih. Opišimo svoje sposobnosti, spretnosti, znanje, pozitivne lastnosti, izkušnje. Če se ne morete ničesar spomniti, za začetek za mnenje vprašajte tiste, ki vas dobro poznajo. 

Določimo si cilje
Opredelimo svoja interesna področja. Določimo cilje. Dolgoročnemu cilju postavimo konkretne korake, s konkretnimi časovnimi roki. Opredelimo vire, ki jih potrebujemo za svoj cilj. In enostavno začnimo delati na tem. Nihče nam ne more zagotoviti, da nam bo uspelo. Ne mislite, da se ovire ne bodo pojavljale. Ovire bodo. Včasih bomo morali ubrati drugo pot do cilja. Včasih bomo morali cilj razbiti na manjše etape in ga doseči po delih. Kakorkoli že – če nas bo ob vsem tem preveval občutek, da smo gospodar lastnega življenja, bomo dosegli tisto, kar velja največ – občutek notranje avtonomnosti in veljave.

...............
»Šele takrat, ko boste odgovornost za svoje zadovoljstvo vzeli v svoje roke, boste začeli zadeve spreminjati. Sprememba bo počasna, a ko se bo zgodila, boste vedeli, kaj je to notranja revolucija. Nato delite svoje spoznanje z drugimi. Spoznanja morajo iti od srca do srca.« Osho