"Ljudje se morajo bolj zavedati, da gre za kolektivno odgovornost, odgovornost nas vseh," pravi tudi Maja Kos iz ljubljanskega društva za zaščito živali, ki malce v šali, malce zares pove, da je največja pomanjkljivost zakona o zaščiti živali, ki narekuje tudi dolžnosti lastnikov živali, "da lastnikov ne more prisiliti, da morajo imeti svoje živali radi".
Mučenja živali in neskrbnih lastnikov ni malo. Od primerov, ki jih lahko opazimo že na daleč, kot so konji in živina, ki v svoji ogradi bredejo po globokem blatu, pretepanje psov, streljanje mačk z zračno puško za "zabavo", utapljanje neželenih mladičev, zastrupljanje mačk, za katere gospodinje ne želijo, da se valjajo po njihovi solati, puščanje psov v razgretih avtomobilih in podobno, do manj opaznega puljenja krempelj mačkom, ki praskajo drago pohištvo, prirezovanja ušes psom, zapostavljanja štirinožnih neželenih rojstnodnevnih daril, premajhnih ut, prekratkih in narobe nameščenih verig, skoposti pri zagotavljanju ustrezne veterinarske oskrbe, malomarnosti pri zatiranju notranjih in zunanjih zajedavcev pri živalih in drugih primerov.
Pojem mučenja živali je lahko namreč zelo širok, čeprav ga zakon o zaščiti živali definira kot naklepno storjeno ravnanje ali opustitev ravnanja, ki živali povzroči hujšo poškodbo, dalj časa trajajoče oziroma ponavljajoče se trpljenje ali pa škodi njenemu zdravju. Kot mučenje živali zakon šteje tudi nepotrebno ali neprimerno usmrtitev živali.
Kot nam je pojasnila Kosova, nevestne lastnike lahko prijavimo tako veterinarski inšpekciji kot tudi policistom, o malomarnih lastnikih in trpečih živalih pa lahko obvestimo tudi društva proti mučenju živali. Po izkušnjah Kosove se najhitreje odzovejo policisti, ki jih je najbolj smotrno poklicati takrat, ko vidimo, da je življenje živali resno ogroženo, ko je treba ukrepati takoj ali ko mučenje živali opazimo na javnem kraju in ne vemo, kdo je nevestni lastnik. Policisti imajo namreč to možnost, da legitimirajo lastnika živali in naredijo zapisnik.
Sicer pa lahko stopimo v kontakt tudi z lokalno veterinarsko inšpekcijo. Naslove in telefonske številke območnih uradov veterinarske inšpekcije lahko najdemo na spletnih straneh veterinarske uprave Republike Slovenije, do dežurnega veterinarskega inšpektorja pa lahko pridemo tudi s klicem na 112. Ob prijavi mučenja veterinarskim inšpektorjem lahko izrazimo tudi željo, da nas o poteku nadzora obvestijo.
Lastnike, ki slabo skrbijo za svoje živali, lahko tudi sami opozorimo na nepravilnosti, vendar moramo biti pozorni pri izbiri tona. Grožnje z inšpekcijo lahko pri lastnikih, ki jim za dobrobit njihovih živali ni dosti mar, namreč izzovejo hitro reakcijo. Nekateri žival zaradi strahu pred obiskom inšpektorja ter v izogib kazni kar pokončajo.
